Ti si pesem srca, ki jo pojem;
si ogenj strasti, ki me razžira;
si krila, ki poneso me preko vseh meja;
si pot, ki vodi me vse do neba.
Si želja, ki (z)morem jo izpolniti;
veselje, ki dano mi ga je užiti;
si trenutek, ki ne želim ga pozabiti;
zaklad, ki dano mi v srcu ga je nositi.
Si moja muza, moj navdih,
tebi namenjen pesmi moje vsak je stih …
(Edita Krajnc)
Ko zadnjič sva stala
v solzah ter molče
potrta podala
v slovo si roke,
bila si vsa bleda
in mrzli poljub
mi je napovedal
sedanji brezup.
Hladno mi rosila
je rosa v obraz,
kot da bi slutila
sedanji moj čas.
Zavrgla si mene
in dobro ime.
A ni mi vseeno,
ko te sramote.
Če kdo te omeni,
telo vzdrgeta ...
Zakaj sem te cenil
tako iz srca! ...
Da sva se poznala,
res nihče ne ve,
a dolgo jokalo
bo moje srce.
Skrivaj sva ljubila-
skrivaj me boli,
da si pozabila
na stare vezi.
Če bi se čez čase
spet srečala kje,
kako bi sešla se?
V solzah in molče.
(George Gordon Byron)
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
(Ivan Minatti)
