Čudna si, in če pomislim, da Te imam tako rad, da Ti svoje ljubezni niti ne morem sam v vsej globini razkriti, se me polašča po Tvojem pisanju slina, brezmejna žalost. To, kar je lačnemu kruh, kar žejnemu voda, kar drevesu sonce in kar življenju zemlja, vse to si zame Ti. Vzemi drevesu sonce, pa boš videla, da ne more brez njega; vzemi življenju zemljo, tisto bogato zemljo, polno sil in moči, pa boš videla, da bo shiralo in zgnilo.

In vzemi meni sebe, umrl bom, kot drevo brez sonca, kot lačen brez kruha. Telo bi še ostalo, bilo bi kot izsušeno, mrtvo drevo, toda v moji notranjosti bi se vse podrlo in nobena lučka, še tako drobna lučka, ki bi mi svetila v praznoto in temačnost naših dni, ne bi bilo več. Pred seboj imam Tvojo sliko. Na njej si vsa dobra in nežna, iz nje prihaja vame toliko lepih občutkov in toliko sil, da mi je neznosno, če pomislim, da bi moralo biti vsega konec, da ne bi imel prav nikogar več, ki bi mi bil tako dober in ljubeč, kot si mi Ti.

Občutek, da bi lahko izgubil, najboljšega tovariša, ki me do dna razume, in človeka, ki me ljubi in ki ga jaz neizmerno ljubim, me dela zagrenjenega in neznansko potrtega. In prav vsled vseh teh reči, Te ne bi mogel nikdar zapustiti, nikdar ne bi mogel zavreči Tvoje ljubezni in steptati v svojem srcu svojo, kajti ubil bi samega sebe.

                                                                   Karel Destovnik Kajuh

Če otroci odraščajo ob kritiki,
se naučijo obsojati.

Če otroci odraščajo ob sovražnosti,
se naučijo prepirati.

Če otroci odraščajo v strahu,
se naučijo biti bojazljivi.

Če otroci odraščajo ob pomilovanju,
se naučijo pomilovati sami sebe.

Če otroci odraščajo ob posmehu,
se naučijo biti plahi.

Če otroci odraščajo ob ljubosumju,
se naučijo, kaj je zavist.

Če otroci odraščajo ob sramoti,
se naučijo čutiti se krive.

Če otroci odraščajo ob strpnosti,
se naučijo biti potrpežljivi.

Če otroci odraščajo ob spodbujanju,
se naučijo zaupanja.
Če otroci odraščajo ob hvali,
se naučijo ceniti.

Če otroci odraščajo ob odobravanju,
se naučijo ljubiti se.

Če otroci odrašačjo in so sprejeti takšni , kot so,
se naučijo najti ljubezen na svetu.

Če otroci odraščajo ob priznanju,
se naučijo zastaviti si cilj.

Če otroci odraščajo ob radodarnosti,
se naučijo velikodušnosti.

Če otroci odraščajo ob poštenosti in odkritosti,
se naučijo, kaj je resnica in kaj pravica.

Če otroci odraščajo z občutkom varnosti,
se naučijo zaupati sebi in tistim, ki jih obdajajo.

Če otroci odraščajo ob prijateljstvu,
se naučijo, da je svet prijazen kraj za življenje.

Če otroci odraščajo v vedrini,
se naučijo najti duševni mir.

Ob čem pa odraščajo vaši otroci?

Dorothy L.Nolte

LJUBEZEN in skrivalnice

Nekoč davno so se vsi človeški občutki in lastnosti srečali na nekem skritem prostoru na zemlji.  
 

Ko je DOLGOČASJE že tretjič zapored zazehalo, je NOROST, vedno enako nora, vzkliknila:

“Pojdimo se igrat skrivalnice!” 
 

INTRIGA je privzdignila desno obrv,   

RADOVEDNOST pa je, ne da bi se mogla upreti, vprašala:

“Skrivalnice? Kakšna igra je to?"  

“To je igra,” je začela pojasnjevati NOROST, “v kateri si jaz pokrijem oči in štejem do milijon, medtem ko se vi skrijete. Ko končam s štetjem, vas začnem iskati,in kogar ne najdem, je zmagovalec.”    

ENTUZIJAZEM je zaplesal, sledila mu je EVFORIJA.

SREČA je tako skakala, da je s tem nagovorila SUMNIČAVOST in APATIJO, ki je sicer nikoli ni nič zanimalo, da se pridružita igri. 
 
Vendar ni bilo vsem do igre!   

RESNICA je skrivanju nasprotovala. Pa tudi, zakaj bi se skrivala?! Na koncu jo tako ali tako vsi najdejo. 

PONOS je menil, da je to neumna ideja, v resnici pa ga je žrlo,  zakaj se ni on spomnil, da bi predlagal igro.  

PREVIDNOST ni hotela tvegati...  

“Ena, dva, tri..." je NOROST začela s štetjem.  

Prva se je skrila LENOBA, ki se je, kakor vedno, samo vrgla za prvi kamen na cesti.  

VERA se je povzpela v nebo,  ZAVIST se je skrila v senco USPEHA,ki se je z velikim naporom povzpel na vrh najvišjega drevesa.

VELIKODUŠNOST se nikakor ni mogla odločiti, kje naj se skrije, ker se ji je vsak prostor zdel idealen za katerega izmed njenih prijateljev.  

LEPOTA je skočila v kristalno čisto jezero,
OČARLJIVOST je našla svoje mesto v metuljevem letu, 
SVOBODA v pišu vetra. 
SEBIČNOST je našla popolno in zračno skrivališče, vendar samo zase. 

LAŽ se je skrila na dno oceana (laže, skrila se je na konec mavrice),  

POŽELENJE in STRAST pa v vulkanski krater. 

POZABLJIVOST se je pozabila skriti, ampak to niti ni pomembno. 

Ko je NOROST preštela do 999999, LJUBEZEN še vedno ni našla svojega skrivališča, saj so bili že vsi prostori zasedeni.  

Nazadnje je zagledala nasad vrtnic, vstopila vanj in se prekrila z dehtečimi popki.

"Milijon," je vzkliknila NOROST in začela z iskanjem.  

Najprej je našla LENOBO, takoj za prvim kamnom.   

Kmalu je zaslišala VERO, kako se na nebu pogovarja z Bogom,  

STRAST in POŽELENJE pa sta skočila iz kraterja zaradi vročine.  

Po naključju je našla ZAVIST in seveda USPEH,  SEBIČNOSTI pa sploh ni bilo treba iskati,ker je sama pritekla iz svojega skrivališča, ki je bil v resnici čebelji panj.   

Od vsega tega iskanja je NOROST postala žejna in tako je v kristalnem jezeru h kateremu se je šla napit vode, našla LEPOTO.  

S SUMNIČAVOSTJO je šlo preprosto, saj se le-ta ni mogla odločiti za skrivališče in je obsedela pod bližnjim drevesom.

Tako je NOROST, enega za drugim, našla vse. 

TALENT v zlatem žitnem klasju, 

TESNOBO v pogoreli travi,  

LAŽ na koncu mavrice (laže, bila je na dnu oceana),  

POZABLJIVOST pa je pozabila, da so se sploh karkoli igrali... 
 
 

Samo LJUBEZNI ni mogla nikjer najti.   

NOROST je preiskala vsak grm, vse vrhove gora, in ko je bila že zares besna, je zagledala nasad vrtnic. 

NOROST je stopila med vrtnice, vzela suho vejo in od besa in utrujenosti začela udrihati po dehtečih popkih vrtnic. Tedaj se je izpod cvetov zaslišal bolesten krik.

Trni vrtnic so do krvi izpraskali oči LJUBEZNI in jo oslepili. 

NOROST ni vedela kaj naj stori in kako naj popravi to, kar je storila. Jokala je in prosila odpuščanja...

Nazadnje se je odločila, da za vedno ostane z LJUBEZNIJO in ji pomaga!!! 
 

 
Od tedaj je LJUBEZEN slepa in NOROST jo povsod spremlja…

V polmraku sobe, za očmi sveta,
povijava skrivnostno razodetje,
ki zaustavlja tisočletno štetje
in brez razuma z vedenjem kramlja.

V nebo drug drugemu privzdignjena
lebdiva na prisojah hrepenenja,
kjer se zavest o vrednosti življenja
s pretočeno ljubeznijo rahlja.

V tišini sva neskončna in sama,
le bubast pajek s stropa stezo spleta,
da ne zgrešila bi tesno objeta

smeri, kjer prizemljeno sva doma.
Preštejva se, sva eno ali dva?
Jaz čutim bitje skupnega srca.

Zvezdana Majhen

Da,
nekoč davno tega,
sem želela,
sem hotela,
sem imela
polno pest življenja.

V svoji drobni dlani
sem čutila,
spletala in lovila
resnico bivanja.

Takrat je bil vsak dan drugačen,
korak se ni prazno izgubljal.

Dlan,
še vedno željna,
hoče,
išče in lovi skozi prste
bežečo resnico življenja.

Darja Mozetič Kravanja

In zdaj, ko dneva luč je ugasnila
in vem, da te ne bo,
zdaj bom odšla.
Čez ulice samotno
bom zavila na breg,
ki se nad cesto lesketa.

In bom hodila bosa skozi travo
poganjajočo, rosno od dežja.
Z vej drobcen dež
mi bo rosil na glavo,
z lic mi izpiral
bo sledi solza.

In pod nogami živo bom čutila
dobrotno prst,
prst mojih mladih dni.
Njo, ki sem zdavnaj jo zapustila,
prosila bom, naj vse mi odpusti.

Ne zataji me,
kot zatajili so me,
ki so zvabili me od nje.
In dobra zemlja morda se usmili
in brez očitanj k sebi me prižme.

V njej,
kakor dete v prvih dneh življenja
zaspala bom brez slehernih želja.
Nič radosti,
nič muk,
nič hrepenenja.
Le mir neskončen.
Zopet bom doma.

Vida Brest