Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself

Antilopa je sanjala zgodbo...."le zakaj živim samo na travnatih območjih in puščavskih delih..." Mimo se prikobaca mali slonček in reče: "Povabim te na blatno-vodno kopel!" "Uiiii, super, samo levov se bo treba pazit." Stopala sta počasi in previdno in opazovala okolico. Vetrič je zapihljal, med krošnjami redkih dreves je završalo, trave so se upognile in razkrile skritega sovražnika. "ROOOAAAAARRRRRRR," je zagrmelo izza šopa trave, na bližnjem drevesu pa je presenečena opica zgubila ravnotežje in štrbunknila na tla. Tik preden bi skočil na nedolžni žrtvi, je malega leva presenetila močna šapa."Lojziii, zakaj se tak dereš sred belega dnevaaaa?!? Ravno sem zadremal!"

"Ampak oči, tam je antilopa in jaz..."

"Antilopa?!? Kakšna antilopa?! Pust antilopo! Boš zvečer antilopo ne pa zdele nooo, smrkavc en!" In naš lojzi jo je dobil krepko po nosu.

Nastala je mukotrpna tišina. Antilopa in slonček sta stala kot vkopana, opica si še ni dodobra opomogla od padca, naš Lojzi pa je prešteval zvezdice, ki so mu bingljale pred očmi.

Antilopa in slonček sta se previdno umaknila od obeh levov, opica pa je pristopicljala do njiju in ju vprašala, če sme z njima. Tako so vsi trije - opica na slončkovem hrbtu - nadaljevali pot do bližnje mlakuže.

Lojzi je opazoval razposajeno prekopicavanje naših treh junakov in kar milo se mu je storilo, ko je videl, kako uživajo, sam pa si še ni dodobra opomogel od tiste "vzgojne", ki mu jo je zadal tati.

Vzgojna že, si je ponavljal, ali kaj bom od tega odnesel? Očetovo ravnanje, je pustilo grenek priokus v njegovem gobčku.  V malem Lojzeku sta se borila dva pola: srčna želja in očetova komanda.

by Luana ;)

Antilopa je sanjala zgodbo...."le zakaj živim samo na travnatih območjih in puščavskih delih..." Mimo se prikobaca mali slonček in reče: "Povabim te na blatno-vodno kopel!" "Uiiii, super, samo levov se bo treba pazit." Stopala sta počasi in previdno in opazovala okolico. Vetrič je zapihljal, med krošnjami redkih dreves je završalo, trave so se upognile in razkrile skritega sovražnika. "ROOOAAAAARRRRRRR," je zagrmelo izza šopa trave, na bližnjem drevesu pa je presenečena opica zgubila ravnotežje in štrbunknila na tla. Tik preden bi skočil na nedolžni žrtvi, je malega leva presenetila močna šapa."Lojziii, zakaj se tak dereš sred belega dnevaaaa?!? Ravno sem zadremal!"

"Ampak oči, tam je antilopa in jaz..."

"Antilopa?!? Kakšna antilopa?! Pust antilopo! Boš zvečer antilopo ne pa zdele nooo, smrkavc en!" In naš lojzi jo je dobil krepko po nosu.

Nastala je mukotrpna tišina. Antilopa in slonček sta stala kot vkopana, opica si še ni dodobra opomogla od padca, naš Lojzi pa je prešteval zvezdice, ki so mu bingljale pred očmi.

Antilopa in slonček sta se previdno umaknila od obeh levov, opica pa je pristopicljala do njiju in ju vprašala, če sme z njima. Tako so vsi trije - opica na slončkovem hrbtu - nadaljevali pot do bližnje mlakuže.

Lojzi je opazoval razposajeno prekopicavanje naših treh junakov in kar milo se mu je storilo, ko je videl, kako uživajo, sam pa si še ni dodobra opomogel od tiste "vzgojne", ki mu jo je zadal tati.

Vzgojna že, si je ponavljal, ali kaj bom od tega odnesel? Očetovo ravnanje  je pustilo grenek priokus v njegovem gobčku.  V malem Lojzeku sta se borila dva pola: srčna želja in očetova komanda.

 Ker pa je bil ravno prave starosti, je v njem prevladala mladostna trma in sam pri sebi si je mislil: "Briga me, kaj tati reče, pojdem se igrat še jaz!"

Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself

Antilopa je sanjala zgodbo...."le zakaj živim samo na travnatih območjih in puščavskih delih..." Mimo se prikobaca mali slonček in reče: "Povabim te na blatno-vodno kopel!" "Uiiii, super, samo levov se bo treba pazit." Stopala sta počasi in previdno in opazovala okolico. Vetrič je zapihljal, med krošnjami redkih dreves je završalo, trave so se upognile in razkrile skritega sovražnika. "ROOOAAAAARRRRRRR," je zagrmelo izza šopa trave, na bližnjem drevesu pa je presenečena opica zgubila ravnotežje in štrbunknila na tla. Tik preden bi skočil na nedolžni žrtvi, je malega leva presenetila močna šapa."Lojziii, zakaj se tak dereš sred belega dnevaaaa?!? Ravno sem zadremal!"

"Ampak oči, tam je antilopa in jaz..."

"Antilopa?!? Kakšna antilopa?! Pust antilopo! Boš zvečer antilopo ne pa zdele nooo, smrkavc en!" In naš lojzi jo je dobil krepko po nosu.

Nastala je mukotrpna tišina. Antilopa in slonček sta stala kot vkopana, opica si še ni dodobra opomogla od padca, naš Lojzi pa je prešteval zvezdice, ki so mu bingljale pred očmi.

Antilopa in slonček sta se previdno umaknila od obeh levov, opica pa je pristopicljala do njiju in ju vprašala, če sme z njima. Tako so vsi trije - opica na slončkovem hrbtu - nadaljevali pot do bližnje mlakuže.

Lojzi je opazoval razposajeno prekopicavanje naših treh junakov in kar milo se mu je storilo, ko je videl, kako uživajo, sam pa si še ni dodobra opomogel od tiste "vzgojne", ki mu jo je zadal tati.

Vzgojna že, si je ponavljal, ali kaj bom od tega odnesel? Očetovo ravnanje  je pustilo grenek priokus v njegovem gobčku.  V malem Lojzeku sta se borila dva pola: srčna želja in očetova komanda.

 Ker pa je bil ravno prave starosti, je v njem prevladala mladostna trma in sam pri sebi si je mislil: "Briga me, kaj tati reče, pojdem se igrat še jaz!"

In tako so v mali duši popustile vse zavore, otroška domišljija in pristnost nad, starševsko prepričanostjo v lastni prav!

by Luana ;)