Če mislite, da gre za potegavščino, se motite. Mavrični evkaliptusi so čisto prava, naravna drevesa, katerih skorja se preliva v mavričnih barvah.

Morda se na prvi pogled zdi, da za vsem tem stojijo slikarske roke, ki so želele v naravo vnesti še nekoliko več barv.

Vendar v tem primeru nikakor ne gre za umetniško delo. No, vsaj ne človeško.

Pisano lubje tako imenovanega mavričnega evkaliptusa je popolnoma naraven pojav, ki ga gre pripisati procesu zorenja drevesne skorje.

Drevo ima pravzaprav zeleno drevesno skorjo, ki z zorenjem spreminja barve. Ko je drevesna skorja povsem zrela, pa je kostanjevo rjave barve.

Velike nasade tovrstnih dreves je najti na Novi Britaniji, saj iz lesa mavričnega evkaliptusa izdelujejo papir in ga kot lesno kašo uporabljajo za izdelavo iveric.

Poleg Nove Britanije ga je moč videti tudi na otoku Maui, na Havajih in Filipinih, nekateri pravijo, da tudi v Kanadi.

Barvno drevo v višino zraste tudi do 70 metrov, v živo pa so tovrstna drevesa videti naravnost osupljivo – kot prava mavrična pravljica.

ful dobr!

En velik  za obuditev še ene izmed mrtvih in od vseh pozabljenih tem

Naslednji spada v več kategorij - največji, najtežji & najbolj nenavadni...

Hoba meteorit, ki so ga našli leta 1920 v Namibiji, velja za največji kos železa, najdenega v naravi (poleg železa sicer meteorit sestavlja še 15% niklja). Okoli njegovega odkritja se suče zanimiva zgodba; lastnik zemlje je namreč nekega dne oral svojo njivo, nenadoma pa je zaslišal jako "neprijeten" zvok (starejši si lahko iz spomina prikličejo zvok šerhakla, ki drsi preko plošče kiprbuša - se pravi nekakšen "skriiiiiiik". Jasno je blo, da je zadel ob neko kovino, ki se je kasneje izkazala za omenjeni meteorit, čigar leto pristanka naj bi datiralo daleč nazaj v preteklost (več kot 80000 let).

Zanimiva je oblika meteorita (težo ocenjujejo na pribl. 60 ton), saj tvori nekakšen kvader (cca 3×3×1 m), kar je sprožilo špekulacije, da naj bi meteorit na Zemljo prifrčal pod zelo nizkim kotom (omenjalo se je celo nekakšen učinek "žabice", podobno kot pri ploskih kamenčkih, ki jih zalučamo proti vodi in skakljajo po njeni povvršini). Temu v prid govori tudi dejstvo, da v (bližnji) okolici ni bilo moč najti nobenega kraterja.

Leta 1955 je Hoba meteorit prešel pod spomeniško varstvo. Njegovo okolico so uredili in poskrbeli za preprečitev nadaljnjega vandalizma (precej ljudi si je namreč "odstrgalo" svoj košček za spomin).

Hoba meteorit, ki ga pregledujejo nemški geologi leta 1929...

...in Hoba sredi urejenega parka kot turistična atrakcija danes:

Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself

Ostajamo pri naravnih fenomenih... 

Chinook (izgovori se menda "šinuk", včasih "činuk" je veter zahodnega dela S Amerike (predvsem območja vzhodno od Skalnega gorovja), ki ima zanimive lastnosti. Včasih je čisto pohleven, zna pa se razživeti v pravi orkan (najvišja izmerjena hitrost je dobrih 170 km/h). No, po tem kriteriju ni sicer nič posebnega; najbolj zanimive posledice tega vetra so namreč ekstremne temperaturne spremembe.

Energija se zbira nad severnim Pacifikom in ko zračne mase prečkajo Skalno gorovje, se hitro spustijo v dolino, pri čemer pride do adiabatnega segrevanja zraka (torej zaradi hitre spremembe tlaka temperatura zraka močno naraste). S tem pojavom je povezanih nekaj rekordov:

- največja temperaturna sprememba: v Montani (Kanada) so l. 1972 občutili, kako je, če temperatura v 24 urah narase od -48°C do +9°C (~temp. razlika 57°C v 24 urah!)

- najhitrejša temp. sprememba: v Južni Dakoti (ZDA) je l. 1943 ob 7:30 zjutraj temperatura narasla z mrzlih -20°C na znosnih +7°C. Morda nič posebnega, če izpustite dejstvo, da se je 27 stopinjska sprememba zgodila v vsega dveh minutah! Poldrugo uro kasneje je bilo že "prijetnih" 12°C, nakar se je "činuk" umaknil in v naslednje slabe pol ure je temperatura znova padla na za tamkajšnje razmere normalnih -20°C.

- v Pincher Creeku (Alberta, Kanada) so bili leta 1962 priča največji temperaturni sprememebi v roku ene ure; temp. se je dvignila z -19° na +22°C (41° razlike v 1 uri!).

Kot zanimivost pa prilagam še piskrček iz naših koncev - turbulentnemu dogajanju smo v zadnjih letih priča tudi pri nas. Izbrskal sem dve radiosondažni meritvi za LJ, ki jih opravlja ARSO. Datum obeh grafov je 15.8.2003 oz. 16.8.2003. Na prvem vidite, kako temp. pade za dobrih 45°C v cca 100 metrih. Najbrž se spominjate, kaj je sledilo (toča v obliki ledenih jajc; spomnim se, kako je sosed kakšno minuto prepozno z deko hotel pokriti avto (na zadnji šipi pa luknja))... No, naslednji dan so bile razmere že čisto normalne (razen razdejanja)...

Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself

Ne, ne gre za fotomontažo; konjičku na fotografiji je ime Einstein in velja za najmanjšega žrebička na svetu.

Einstein, ki je aprila dopolnil eno leto, se je skotil na farmi Judy Smith, vzrediteljice miniaturnih konjev v New Hampshiru (ZDA).

Povprečna višina miniaturnih konj ob rojstvu je 50 cm, Einstein pa je do te velikosti „prilezel“ šele pri enem letu starosti.

Ko je prišel na svet, so bili na farmi v skrbeh zanj, saj večina tako nenavadno majhnih konj ne preživi prav dolgo. A Einstain je žilav.

Ko je dovolj zrasel, da so ga lahko ločili od mame Finesse in očeta po imenu Painted Feather, sta Einsteina za svoj ranč kupila zakonca Charlie Cantrell and Rachel Wagner. In hitro ugotovila, da se konjiček, v nasprotju s svojim videzom, ne počuti prav nič majhnega.

Z veseljem in kot enakovreden partner pri igri se druži z veliko večjim žrebcem Playboyem ter pasjo prijateljico, ki je po po velikosti malo manj različna od njega – bernardinko Hannah.

Igre z drugimi konji mu lastnika ne pustita, saj je premajhen in bi ga prijatelji lahko po nesreči pohodili.

Zaradi svoje majhnosti je Einstein v ZDA postal prava senzacija. Potem ko se je pojavil v oddaji slavne Oprah Winfrey pa se je na farmo v Barnsteadu, kjer živi, začelo zgrinjati na tisoče radovednežev.

Einstein ima tudi možnost, da se uvrsti v Guinnesovo knjigo rekordov kot najmanjši konj na svetu, a šele potem, ko bo dopolnil štiri leta.

Albanski umetnik Saimir Strati je izdelal največji mozaik iz kavnih zrn na svetu. Za umetnino, s katero se je zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov, je porabil kar milijon zrn.

Strati je upodobil brazilsko plesalko in pet glasbenikov: japonsko bobnarko, ameriškega pevca countryja, evropskega harmonikarja in Afričana, ki prav tako tolče na boben. Umetnina je nastala s pomočjo treh vrst kavnih zrn: črnih praženih, srednje praženih in nepraženih. Vsega skupaj je porabil 140 kilogramov zrn.