| Prejemnik medalje s svetovnih prvenstev | ||
![\"Franci-petek-OI94.jpg\"](\"http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Franci-petek-OI94.jpg\") | ||
| Pregled medalj | ||
| Zlato | Val di Fiemme 1991 | Posamično velika skakalnica |
Franci Petek, slovenski smučarski skakalec in geograf, * 15. junij 1971 Jesenice.
»Frenk« je svoj prvi mednarodni uspeh v smučarskih skokih dosegel leta 1989, ko je v ekipni tekmi mladinskega svetovnega prvenstva v norveškem Vangu (Hamarju) skupaj z Goranom Janusom, Marjanom Kroparjem in Primožem Kopačem osvojil srebrno kolajno v ekipni tekmi. Leto kasneje v slovaškem Štrbskem Plesu je skupaj z Damjanom Frasom, Sašom Komovcem in Tomažem Knafljem osvojil bronasto kolajno. Edino zmago za svetovni pokal si je priskakal 11. februarja 1990 v švicarskem Engelbergu, ko si je prvo mesto delil s Fincem Arijem-Pekko Nikkolo. Zagotovo svoj največji uspeh je dosegel 10. februarja 1991, ko je na svetovnem prvenstvu v italijanskem Predazzu (dolina Val di Fiemme) postal svetovni prvak na veliki skakalnici. V sezoni 1991/92 je bil eden redkih skakalcev, ki ni prešel na novi škarjasti slog, kljub temu mu je na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu, kjer je bil prvi zastavonoša v zgodovini samostojne Slovenije, uspelo osvojiti odlično 8. mesto na veliki skakalnici in 6. v ekipni tekmi. Na novi škarjasti slog skakanja se nikakor ni mogel povsem prilagoditi, zato se je leta 1995 (ko je na univerziadi v španski Jaci osvojil srebrno kolajno na mali skakalnici) po padcu v Holmenkollnu odločil, da bo končal skakalno kariero in se posvetil študiju geografije. Zadnjič je skočil 2. julija 1995 na poletnem turnirju v Velenju.
Leta 1998 je diplomiral na temo Sovpadanje občinskih in pokrajinskih meja v Sloveniji, leta 2001 je na temo Vrednotenje rabe zemljišč v slovenskih pokrajinah z vidika kazalcev sonaravnega razvoja magistriral, leta 2004 pa je še doktoriral na temo Spremembe rabe tal v 19. in 20. stoletju v slovenskem alpskem svetu. Od leta 1998 je kot znanstveni sodelavec zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika. Poleg tega je tudi član jadralske ekipa Navtičnega kluba Norik iz Begunj. Za svoje dosežke je leta 1991 prejel Bloudkovo nagrado, leta 2004 pa pohvalo Zveze geografskih društev Slovenije.
Od leta 2000 je poročen s Polono Kamenšek in imata tri otroke.
| Pregled medalj | |||
|---|---|---|---|
| Evropska Prvenstva | |||
| Ženska Atletika | |||
| Bron | 1974 | Met kopja | |
Nataša Urbančič, slovenska atletinja, * 25. november 1945, Celje, † junij 2011
Nataša Urbančič je bila članica Atletskega društva Kladivar Cetis Celje in najboljša metalka kopja v zgodovini slovenske atletike. Za Jugoslavijo je nastopila na Olimpijskih igrah 1968 v Ciudadu de México, kjer je osvojila šesto mesto, in Olimpijskih igrah 1972 v Münchnu, kjer je bila peta. Svoj največji uspeh kariere je dosegla na Evropskem prvenstvu 1974 v Rimu, ko je z metom 61,66 m postavila nov slovenski rekord in osvojila bronasto medaljo. Leta 1973 je prejela Bloudkovo nagrado, kar petkrat zapored, med letoma 1969 in 1974, pa je bila izbrana za Slovensko športnico leta.
| Priznanja | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Marijana Lubej | Slovenska športnica leta 1969-1974 | Naslednik: Mima Jaušovec |
Atletinja Nataša Urbančič, članica atletskega društva Kladivar iz Celja, je umrla v 66. letu starosti, so sporočili iz kluba slovenskih olimpijcev.
Urbančičeva je na evropskem prvenstvu leta 1974 v Rimu v metu kopja z jugoslovanskim rekordom 61,66 m osvojila bronasto odličje. Njen rekord je zdržal kar 18 let!
Za slovensko atletiko je bila to druga medalja na velikih tekmovanjih, prvo je leta 1958 osvojil Stanko Lorger v teku na 110 m z ovirami v Stockholmu.
| Pred slabim letom je bila Nataša Urbančič gostja radijske oddaje V sredo na Valu 202 (za poslušanje kliknite na povezavo) |
Dvakrat blizu olimpijski medalji
Na olimpijskih igrah leta 1968 je Urbančičeva v Ciudadu de Mexicu zasedla šesto mesto, leta 1972 v Münchnu pa je končala na petem mestu. Po koncu kariere je ostala v atletiki in se je pogosto udeleževala veteranskih tekmovanj, na katerih je redno zbirala medalje.
Njeni uspehi so še bolj zanimivi, če izpostavimo, da je pri 19. letu zaradi poškodbe kolena nehala trenirati in se za nekaj let preselila v Avstralijo. Ko se je pozdravila, je po triletnem premoru znova začela trenirati in se naslednje leto na igrah v Ciudadu de Mexicu že prebila med najboljše metalke kopja na svetu. Pri 28 letih je nato dokončno nehala trenirati atletiko na najvišji ravni.
Šest let razred zase v Sloveniji
Urbančičeva je bila v letih od 1969 do 1974 kar šestkrat zapored izbrana za slovensko športnico leta, leta 1974 je za vrhunske športne dosežke prejela tudi Bloudkovo nagrado. Večkrat od nje je priznanje za najšportnico Slovenije prejela le Mateja Svet, ki je naziv prejela sedemkrat.
Potem ko je najboljši slovenski smučarski skakalec vseh časov Primož Peterka marca na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici uradno končal kariero, je v soboto nastopil še na poslovilni tekmi v okviru celinskega pokala v Kranju. Skočil je trikrat in se pred domačimi navijači uradno poslovil od kariere aktivnega športnika.
"To je to. Konec je. Tako sem se odločil. Kaj naj rečem? Težko mi je bilo, zlasti po ponesrečenem nastopu na državnem prvenstvu, ko je ta odločitev tudi dozorela v moji glavi. Zdaj sem se že približno sprijaznil s tem, gotovo pa bodo še prišli dnevi, ko mi bo zelo, zelo težko. Ampak v življenju sem dal že veliko skozi in vem, da bom tudi to preživel."
Moravčan je eden izmed redkih slovenskih serijskih zmagovalcev. V smučarskih skokih je kraljeval sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. V vrh se je izstrelil v trenutku, že kot 16-leten fantič je V Zakopanah na Poljskem šokiral vse in vknjžil svojo prvo zmago v svetovnem pokalu. Pozneje jih je nanizal še 14, največ pa v sezoni 1996/1997, ko se je veselil svojega prvega globusa za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Dosežek je ponovil tudi v naslednji sezoni, obakrat pa je prestižni globus dvignil v zrak pred nekaj deset tisoč navijačev v dolini pod Poncami. V svoji karieri je med drugim postal zmagovalec novoletne turneje, dobitnik olimpijske medalje, svetovni prvak v poletih pa prvi Slovenec, ki je preletel 200 metrov …
Jp, lepi spomini... Sem pa že od več folka slišal podobno mnenje, da je bil pač nekakšna "žrtev" lastne mulčevske razigranosti/navihanosti/razposajenosti in da bi morda bilo kaj drugače, če bi imel ob sebi druge ljudi (no, to je že debata za ob šank "kaj bi bilo, če bi bilo"
. Kakorkoli že, mnogi se bojo spominjali njegovih uspehov, nekateri tudi kasnejših deviacij (standard, ko ti ves blišč stop v glavo; komu pa ne bi pri 17-ih???). Se pa sam najbolj spomnim tega dr... (samocenzura, op.p.) Otta Giacomellija, ko je ob prvih Primoževih "izletih" začel javno lajati nanj. češ, "Ostriž se! Kakšen pa si?!" Neki v tem smislu in tako dalje... So bli tut drugi, ma njega se najbol spomnem.
Je pa PP že sam povedal - v spominih bojo ostal uspehi, ostalo je "zgodovina" - in prav je tako!
Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself
V 69. letu starosti je umrl slovenski smučarski skakalec in mednarodni trener Ludvik Zajc, so sporočili iz Kluba slovenskih olimpijcev (KSO).
Zajc je nastopil na zimskih olimpijskih igrah v Innsbrucku leta 1964 in Grenoblu leta 1968. Na igrah v Grenoblu je osvojil 9. mesto na 90-metrski skakalnici in 14. mesto na manjši, 70-metrski napravi.
Izenačil najboljšo slovensko uvrstitev
Deveto mesto v Grenoblu je bila izenačitev najboljše jugoslovanske (tudi slovenske) uvrstitve na dotedanjih zimskih olimpijskih igrah. Leta 1948 je bila deveta tekaška štafeta 4 x 10 km v postavi Tone Razinger, Matevž Kordež, Tone Pogačnik in Jože Kniflc. V francoskih Alpah so bili ob Zajcu deveti tudi člani jugoslovanske hokejske reprezentance, ki so jo večinoma sestavljali Slovenci. Nov mejnik je z 8. mestom v Saporu dosegel smučarski skakalec Danilo Pudgar.
Velik uspeh je dosegel tudi na slovitem Holmenkollnu v Oslu, kjer je bil leta 1968 v svetovnem pokalu tretji, v Oslu pa je po koncu tekmovalne kariere tudi živel.
Pestra trenerska kariera
Po koncu športne kariere leta 1972 je postal trener. Sprva je treniral smučarske skoke v domovini, vmes je bil eno leto v Italiji, zatem pa je svoje področje razširil tudi na nordijsko kombinacijo. Sredi 90. let je bil glavni trener slovenske skakalne reprezentance, med letoma 1998 in 2002 pa je bil glavni trener Norveške.
