Ob olimpijskih igrah verjetno tudi največji športniki ne ostanejo povsem ravnodušni. Je mrzlica že prisotna?
Igre so res nekaj posebnega. V zavesti vsakega športnika je olimpijski občutek. Veselim se nastopov. Tokrat so občutki še nekoliko drugačni, saj sem prispel kot olimpijski prvak. Skušal bom uživati.

A v avstrijski reprezentanci brez izjemnega pritiska verjetno ne gre …
To sicer drži, a športnik tekmuje predvsem zase. Ko si na vrhu skakalnice, si povsem sam. Res pa je, da se tja podajamo s prepričanjem o kakovostni pripravljenosti in priložnosti za velike rezultate. Po drugi strani pa so skoki specifična disciplina, saj včasih tudi vrhunska pripravljenost ni dovolj. To je šport v naravi. In prav zato upam, da nam bo vreme naklonjeno. V tem primeru si lahko obetamo tri zelo zanimive tekme. A ko že govorimo o pritisku, bi dodal, da bo v Whistlerju zame položaj vendarle nekoliko drugačen. Zlato olimpijsko medaljo že imam, zato ta pritisk ne bo toliko izrazit.

Prav olimpijska izkušnja iz Torina, kjer ste bili nepremagljivi na veliki napravi in del zlatega avstrijskega kvarteta na ekipni tekmi, je verjetno v tem trenutku neprecenljiva. Kako bi novincu na igrah opisali posebne okoliščine, ki jih prinaša ta nastop?
Če se še tako zelo prepričujemo, da gre povsem običajno tekmo, se ne moremo preslepiti. Še samo ozračje je drugačno. Nikjer ni pokroviteljev, posod pa so olimpijski krogi, hkrati pa na vsakem koraku srečujemo druge športnike. Predvsem pa gre za en dan in eno priložnost. Treba jo je izkoristiti, če se ponudi. Za uspeh pa se morajo v celoto združiti vsi delci sestavljanke.

Kakšna pa je bila za vas olimpijska popotnica? Vas trenutna raven skokov zadovoljuje?
Vsekakor. To je moja druga najboljša sezona v karieri. Tudi zadnje priprave na osrednji dogodek sezone so bile uspešne.

Verjetno sprejemate tudi vlogo enega od favoritov. Kdo vse še sodi v ta krog?
Odgovor najlažje dobimo, če pogledamo trenutni položaj v skupnem seštevku svetovnega pokala. Simon Ammann je zelo prepričljiv. Tu so še moji rojaki Schlierenzauer, Kofler in Loitzl. Ne pozabimo še na Janneja Ahonena in Adama Malisza. No, priznam, da v to skupino sodim tudi sam.

Kaj pa Robert Kranjec?
Nanj sem pozabil. Hvala, da ste me spomnili. Brez kančka dvoma kotira visoko. V tako dobri formi ga še nisem videl skakati. Res je, da je blestel predvsem na letalnicah, a nazadnje je v Klingenthalu pokazal, da se dobro znajde tudi na veliki skakalnici. Bodimo pozorni nanj.

Ko govorimo o ekipni tekmi, avstrijski cilji niso skrivnost …
Smo prvi favoriti. O tem ni dvoma. A ta vloga je velikokrat zelo zahtevna. Pogosto je tako, da lahko favoriti le izgubijo, dobijo pa niti ne, saj vsi pričakujejo zmago. Spomnite se svetovnega prvenstva 2006 v poletih. Na tekmi posameznikov smo bili drugi, tretji, četrti in štirinajsti (skakali so Widhölzl, Koch, Kofler in Morgenstern, op. p.). Ko pa je prišla na vrsto ekipna tekma, smo ostali brez odličja. To so smučarski skoki.

Ste se z olimpijsko napravo že spoprijateljili?
Da. Že ob prvem skoku na predolimpijski tekmi sem osvojil pravi občutek. Lani sem opravil devet skokov, tako da sem glede tega povsem samozavesten.

Lahko na ZOI pričakujemo notranjo avstrijsko bitko za vlogo zvezd med alpskimi smučarji in skakalci?
S tem se ne obremenjujem. Vem, kaj je moja naloga. Sem skakalec, ki želi Avstriji priboriti zlato medaljo. Storil bom vse, kar je v moji moči.

Po igrah pa vas ob zaključku svetovnega pokala čaka še drugi vrhunec zime – svetovno prvenstvo v poletih v Planici. Se radi vračate pod Ponce?
Da. Planico pogosto dojemam kot domačo skakalnico, saj sem kot Korošec doma zelo blizu. Le pol ure potrebujem do Planice. Moti pa me, da na tamkajšnji letalnici nisem bil nikoli na vrhu. Morda je prišel čas za poravnavo starih računov. Vsekakor bom v Slovenijo prispel v vrhunski formi.

Smukaško progo so zalivali z vodo.

Smukaško progo za alpske smučarje v Whistlerju so organizatorji dodatno utrdili z vodo. To so storili na poziv Mednarodne smučarske zveze (FIS), da bi bolje zdržala toplo in deževno vreme. Nekateri se s to odločitvijo niso strinjali, saj menijo, da bo ledena podlaga vzrok za večje število padcev. Ženska smukaška proga zaenkrat še ni bila utrjena z vodo.

Pogled na Cypress Mountain.

Helikopterji in veliki tovornjaki so zavzeli Cypress Mountain, kamor so zaradi toplega vremena dovažali sneg. Organizatorji so prvič v zadnjem obdobju to prizorišče odprli tudi za novinarje. Ti so se na lastne oči prepričali, da je proga za smučarje prostega sloga na grbinah v sredini sicer bela, vendar pa ima ob straneh še velike zaplate črnine. Deskarji na snegu v snežnem kanalu so lahko bolj veseli, saj je tam sneg zaenkrat v okvirih predpisane proge.

Prejšnji teden si je Američanka na treningu slaloma v Avstriji poškodovala desno golenico in odtlej ni smučala. Sprva je dejala, da naj bi izpustila le kakšen trening. Petindvajsetletna dvakratna zaporedna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala in tudi vodilna v tej sezoni pa je na vprašanje, če bo obstaja možnost, da sploh ne bo mogla nastopiti na OI, odvrnila: "Da, tudi to je možno."

"To je najbolj boleča poškodba, ki sem jo kdajkoli imela,” je dodala Vonnova. Poudarila je, da je bolečina hujša kot tista po padcu decembra lani v Lienzu in tudi tista, ki jo je imela po padcu in poškodbi hrbta in boka pred OI leta 2006 v Torinu.

"Že obuvanje čevljev v hotelski sobi je izjemno boleče. Težko je biti pozitiven in osredotočen na priprave na OI po tako boleči poškodbi. To je gotovo popolnoma spremenilo moje obete pred OI, saj sem se znašla v položaju, v katerem gotovo ne bi želela biti nikoli. Kljub temu bom skušala ostati pozitivna," je dejala Vonnova, dvakratna svetovna prvakinja. Na svetovnem prvenstvu v Val d’Iseru je osvojila zlati medalji v smuku in superveleslalomu. S tem je v teh dveh disciplinah nadgradila srebrni odličji s prvenstva 2007 v Aareju.

Pred OI v Torinu je še z dekliškim priimkom Kildow na drugem treningu smuka v San Sicariu hudo padla. Na srečo se ji ni primerila hujša poškodba in je lahko tekmovala. Dva dni pozneje je osvojila osmo mesto v smuku, stopničko višje je bila na superveleslalomu, 14. pa v slalomu. Na prejšnjih dveh OI, tudi v Salt Lake Cityju leta 2002, še ni osvojila medalje. V zadnjih sezonah pa je bila stalno v svetovnem vrhu in je bila v zelo dobri formi tudi še na zadnjih tekmah svetovnega pokala. V italijanski Cortini d’Ampezzo je 23. januarja dosegla trideseto zmago v pokalu, osmo v tej zimi in peto zaporedno v smukih.

Po treningih smuka je prva končna odločitev alpskih smučark predvidena v nedeljo, ko je v Whistlerju na programu superkombinacija (ob 19.00 smuk, ob 22.00 pa slalom).

\'\'Verjetno si misli, kaj za vraga pa počnete na mojem hribu,\'\' se je pošalil Andrej Jerman, ki se je prav tedaj znašel v ohlapnem primežu peščice slovenskih novinarjev. Precej manj je bilo do zabave organizatorjem in predstavnikom Mednarodne smučarske zveze na čelu z Günterjem Hujaro. Če so namreč pri uvodnih štartnih številkah tekmovalcem delno nagajale le snežinke, se je v nadaljevanju nad progo razgrnila plast megle.

Vseeno pa je trening že postregel s prvim konkretnim odgovorom. Didier Cuche se namreč pred verjetno zadnjim olimpijskim smukom v karieri kljub neugodni kranjskogorski poškodbi počuti odlično. Čeprav za razliko od Kanadčanov smukaške trase ni poznal, se je v večjem delu agresivno lotil dobre tri kilometre dolge proge \'\'Dave Murray\'\'.

Megla se je zgrnila nad smukaško progo.

Takoj po zadnjem skoku se je sicer postavil v stoječ položaj, vidno pritisnil na robnik, a vseeno prepričljivo ugnal vse tekmece. Še najbolj se mu je približal domačin Robbie Dixon (+0,29), sledil pa je švicarski duet Hoffman-Defago. \'\'Poskušal sem se približati najboljši liniji. Kot vse kaže, sem bil kar hiter,\'\' je dejal Cuche, ki na seznam svojih uspehov doslej še ni vpisal zlate olimpijske medalje. V soboto, ko naj bi bil na sporedu smuk, bo prav gotovo osrednji favorit.

Didier Cuche je bil najhitrejši.

Oba slovenska Andreja, Jerman in Šporn, ki sta nastopila še v regularnih razmerah, sta imela na progi kar nekaj težav. Kranjskogorski Andrej, ki je navdušil z drugim mestom v Kitzbühlu, je za Švicarjem zaostal za dve sekundi, kar je zadostovalo za 21. mesto, junak Bormia pa je bil z dvanajst stotink slabšim časom dve mesti za njim.

\'\'Poskušal sem smučati brez zavor od štarta do cilja, a me je nekoliko presenetila snežna podlaga, ki je takšna, kot če bi prišel na tekmo marca ob 12. uri. Ni bilo prave opore. Od smuči tako nisem prejemal želene energije. Tudi prave hitrosti ni bilo. Sama proga bi mi sicer morala ustrezati, saj ni zaprtih vrat. Potek je zelo tekoč. Želel bi le, da bi se ohladilo, čeprav napovedi niso najboljše,\'\' je ugotavljal Šporn, Jerman pa ga je dopolnil: \'\'Čas ni dober, razlog pa tiči v dveh napakah. Predvsem pri prvi sem se skorajda povsem ustavil. A nisem v skrbeh. Imam idejo, kako odpeljati. Verjamem, da lahko odpravim napake.\'\'

Po daljši prekinitvi je nato nastopil tudi Rok Perko in si po napakah v zgornjem in srednjem delu \'\'prislužil\'\' zaostanek 3,32, sledil pa je premor, ki sproža objektivna vprašanja o tem, kakšna bo usoda najhitrejše alpske discipline.

Robert Kranjec med prihodom na olimpijsko skakalnico.

Slovenski smučarski skakalci so v Vancouver potovali 30 ur in po naporni poti v sredo zvečer po slovenskem času že opravili s prvim treningom na srednji skakalnici. V treh serijah, ki jih je spremljalo rahlo sneženje, je najdaljšo znamko v prvi seriji postavil Poljak Stefan Hula (108 metrov).

Peter Prevc se je izkazal s peto, tretjo in peto daljavo posamezne serije.

Izkazal se je Peter Prevc, ki je imel peto, tretjo in peto daljavo posamezne serije. Tudi ostali naši so se izkazali na prvem uradnem treningu. V drugi seriji sta bila s 107 metri najdaljša Janne Happonen in Anders Jacobsen, tretjo serijo pa sta dobila olimpijska prvaka iz let 2002 in 2006, Simon Ammann in Thomas Morgenstern.

Na prvem treningu je prave občutke še vedno iskal Gregor Schlierenzauer, eden izmed glavnih favoritov za naslov prvaka. Kot je po treningu povedal priljubljeni \'\'Schlieri\'\', ga srednja skakalnica v Whistlerju zelo spominja na kranjsko skakalnico, kjer je osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka. Naslednji trening bo na sporedu danes zvečer.

Zanjo bo med drugim skrbelo več kot 15.000 varnostnikov, stroški varnostnega dela iger pa bodo nanesli približno milijardo kanadskih dolarjev (936 milijonov ameriških dolarjev).

Za boj proti grožnjam terorizma, kriminala in drugih izgredov bo zadolženih 15.500 policistov, vojakov in zasebnih varnostnikov. Toda ta varnostna operacija je prav zaradi visokih stroškov požela kar nekaj kritik. Nasprotniki iger menijo, da bi ta denar moral iti v socialne namene, predvsem zaradi dejstva, da v Vancouvru kar veliko težav predstavlja brezdomstvo.

Aktivisti se tudi bojijo, da bodo varnostniki zlorabili človekove pravice, na njihovi tapeti se je že znašla policija. Ta naj bi zasliševala protestnike kar v službah in tudi med nakupovanjem. "Stalno nadzorujemo in preiskujemo potencialne grožnje in tveganja. Načrtujemo ukrepe v skladu s srednjo stopnjo groženj, v prihodnje pa lahko našo taktiko prilagajamo. Trenutno pa je ta stopnja nizka," je dejala predstavnica varnostnega oddelka iger Mandy Edwards.

Sprva so prireditelji načrtovali, da bodo za varnost porabili vsega 175 milijonov kanadskih dolarjev, toda vsota je hitro narasla. "Prve ocene so bile smešno nizke," je dejal Allen Sens, strokovnjak za mednarodno varnost na univerzi Britanska Kolumbija.

Strožja določila v okolici Vancouvra

Stroški so po besedah predsednika organizacijskega komiteja iger Johna Furlonga res visoki, a: "Na varnosti ne smemo varčevati. Želimo pripraviti nepozabne igre za vse, za športnike in obiskovalce. Varnost je tukaj še kako pomembna. Verjamem, da bodo naše enote zanjo poskrbele." Že vse od 29. januarja pri vhodu v celotno Kanado veljajo tudi posebna, strožja določila, posebej stroga pa v krogu z radijem 55 kilometrov okrog Vancouvra.

Obiskovalci in udeleženci iger bodo stežka prezrli močno prisoten varnostni vidik, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker 300 metrov nad Whistlerjem, enim izmed prizorišč iger, stalno lebdi bel visokotehnološki vojaški balon v velikosti avtomobila. Ta lahko "opazi" tudi 32 kilometrov oddaljene objekte.

V primeru najhujšega so v pripravljenosti tudi vojaški potapljači, helikopterji, posebne enote, uporabijo pa lahko nadzorne kamere, policijske pse, snežne sani in celo bojna letala.

STA

Foto: Reuters