Petra Majdič

Fundacija Terryja Foxa ji bo v dogovoru s kanadskimi prireditelji dan pred koncem iger slovesno podelila nagrado za najbolj pogumnega in požrtvovalnega športnika, poleg nje pa bo nagrado prejela še domačinka, umetnostna drsalka Joannie Rochette.

Gre za nagrado, poimenovano po kanadskem športnem junaku Terryju Foxu, vsestranskem športniku, ki se je leta 1976 poškodoval v prometni nesreči in po letu dni, ko so mu odkrili še kostnega raka, ostal brez noge. Leta 1980 je Fox, ki velja za kanadskega narodnega junaka, v “maratonu upanja” v 143 dneh s protezo pretekel 5373 kilometrov od vzhodne do zahodne obale Kanade.

Fox je pozneje v boju proti raku ustanovil tudi fundacijo, ki vsako leto v Kanadi nagradi najbolj pogumnega, požrtvovalnega in osveščenega športnika, ki uteleša vse vrednote Terryja Foxa.

\'\'Nagrado bo prejel športnik, ki bo odločno premagal prepreke, ne glede na bolečino in trpljenje. Dobitnik te nagrade je pravi junak teh olimpijskih iger,\'\' je pred meseci ob predstavitvi nagrade napovedal predsednik organizacijskega odbora iger John Furlong.

Majdičeva tako ni prava junakinja teh zimskih olimpijskih iger le za Slovence, temveč je njen pogum, poštenost in športne vrednote prepoznal ves svet. In če se je mnogim zdela Majdičeva s svojim herojskim podvigom, ko je kljub nesreči vztrajala na igrah in na koncu s petimi zlomljenimi rebri prišla celo do bronaste kolajne, logična izbira za to prestižno nagrado, je bila sama na sprejemu v slovenski hiši v Whistlerju, ko je izvedela novico o nagradi, povsem iz sebe in zelo ganjena.

\'\'Morda se res sliši preprosto, a lahko rečem, da je ta nagrada zame drugi popotresni sunek, ki je velikokrat še hujši kot potresni. In če pravim, da je bila ta bronasta medalja res nekaj posebnega, je ta nagrada zame še nekaj več v moji karieri. Mislim, da je to nagrada, ki je prerasla vse druge moje medalje,\'\' je povedala Majdičeva.

\'\'Ta nagrada je priznanje za vse tisto, za kar sem se sama v več kot 20-letni karieri vedno trudila. Vedno sem govorila, da moraš imeti sanje, da jim moraš slediti. Vredno je slediti svojim sanjam. In tako kot sem jaz na tej tekmi le poskusila iti na start, samo poskusila odteči kvalifikacije, poskusila prikazati maksimalno predstavo, pa to niti ne toliko zaradi sebe, temveč zaradi ekipe, ki mi stoji ob strani v dobrem in slabem, mislim, da to nosi v sebi vsak od nas. Prepričana sem o tem,\'\' je dejala Majdičeva in dodala: \'\'Naj vsak to tudi izkoristi!\'\'

Ob Majdičevi, katere herojskega podviga ni prepoznala le Slovenija, temveč ves svet, bo nagrado prejela tudi Rochettova, ki je na led stopila le nekaj dni po smrti svoje mame Therese in Kanadi z bronom priborila prvo žensko kolajno po igrah v Calgaryju leta 1988. Medalja ji predstavlja vrhunec \'\'vseživljenjskega načrta z mamo\'\'.

Rok Flander je v četrtfinalu izpadel proti Kanadčanu Jasey Jay Andersonu.

Rok Flander si je izpahnil prst in se ni podal v boje za končno uvrstitev in pristal na 8. mestu.

Norvežanka Margit Björgen ji je bila za petami, a je tik pred ciljno črto popustila. Bronasto odličje si je pritekla Finka Aino-Kaisa Saarinen.

Kowalczykova je tako Björgenovi dobesedno pred nosom odnesla četrto olimpijsko zlato. Saarinenova je bila že na polovici proge na tretji poziciji, potem pa je v nadaljevanju zaostala in po 25 km padla na sedmo mesto, a na koncu le prišla do druge finske kolajne na teh OI v smučarskih tekih.

Hrvat je tako osvojil že tretjo srebrno medaljo v karieri, bronasto odličje pa je osvojil Šved Andre Myhrer, ki se je na tretje mesto prebil z desetega. Edini slovenski finalist Mitja Valenčič je imel po prvem delu odlično izhodišče. V drugo je krenil na vse ali nič in z drugega mesta zdrsnil na šesto. Brez odličja so ostali tudi Avstrijci in tako na teh olimpijskih igrah senzacionalno ostali brez največje nagrade prav v vseh petih moških disciplinah alpskega smučanja.

Vloga papirnatega favorita je sicer pred preizkušnjo pripadala zmagovalcu štirih tekem svetovnega pokala v tej sezoni, Avstrijcu Reinfriedu Herbstu, ki pa že v prvem teku ni vzdržal pritiska in močno zaostal. Do številke devet je bil v vodstvu njegov rojak, branilec olimpijskega naslova Benjamin Raich, nato pa je nastopil Mitja Valenčič in s fantastično vožnjo postavil najboljši čas. Na vrhu pa ni zdržal dolgo, saj ga je s številko 13 z začasnega prestola pahnil Italijan Giuliano Razzoli, Gorenjec pa se je z zaostankom 43 stotink sekunde zasidral na drugem mestu. Drugi slovenski slalomist Bernard Vajdič je odstopil, tako kot pred njim še kopica znamenitih imen (M. Pranger, F. Neureuther, T. Ligety, B. Miller (ZDA) ...).

Olimpijski prvak je postal Giuliano Razzoli.

Pogoji na progi so bili vedno težji, vidljivost zaradi megle pa vidno slabša. Ciljne črte ni prečkal tudi tretji slovenski predstavnik Matic Skube, nato je s številko 37 prijetno presenetil Čeh Ondrej Bank, ki se je povzpel na šesto mesto, brez uvrstitve pa je ostal še Mitja Dragšič. Edini Slovenec, ki je prvi tek opravil brez usodne napake, je bil torej drugouvrščeni Valenčič. Največji zaostanek (dobrih 46 sekund) si je privoščil Albanec Erjon Tola.

Daniela Anschütz-Thoms, Stephanie Beckert, Katrin Mattscherodt in Anni Friesinger Postma so s časom 3:02,82 v finalu le za dve stotinki premagale Masako Hozumi, Nao Kodairo in Maki Tabato, v malem finalu pa so Katarzyna Bachleda Curus, Katarzyna Wozniak, Luiza Zlotkowska za sekundo in 57 stotink premagale Američanke Jennifer Rodriguez, Jilleanne Rookard, Nancy Swider-Peltz. Slednje so bile razočarane, saj so dan prej v četrtfinalu le za pet stotink premagale in iz boja za odličja izločile Kanadčanke; gostiteljice OI so bile branilke naslova iz Torina in svetovne rekorderke.

Prvo moštvo ZDA je osvojila zlato.

Holcomb, svetovni prvak, je s svojo posadko vodil že po prvem dnevu. Po dveh vožnjah je z zaostankom 0,40 sekunde sledil prvi kanadski bob, prvi nemški pa z 0,44 sekunde. Ameriška posadka je po tretji vožnji prednost še povečala. Drugi, Kanadčani z voznikom Lyndonom Rushom so zaostajali za 45 stotink, nemški četverec na tretjem mestu pa za 0,54 sekunde. Američani so v prvih dveh vožnjah postavili rekorde proge in dosegli najhitrejši čas tretje vožnje.

Najzahtevnejšo progo na svetu, ki se je v sankanju izkazala tudi za smrtonosno, so prevozili v skupnem času štirih voženj 3:24,46 in s tem končali dolg niz neuspehov v kraljevski disciplini na progah za sankanje, skeleton in bob. V štirisedu je ameriški bob nazadnje zmagal leta 1948 v švicarskem St. Moritzu, ko je bil za krmilom Francis Tylor. Lange, ki je po koncu OI napovedal tekmovalno slovo, je v zadnji vožnji skušal narediti vse, da bi osvojil še svoje peto zlato, vendar je le znižal razliko za Američani na 34 stotink in bron zamenjal za srebro. Rusha in njegove može je prehitel le za stotinko sekunde.

Na teh OI je 22. februarja skupaj s Kevinom Kuskejem zmagal v bobu dvosedu. Tedaj je postal prvi voznik boba v zgodovini, ki je osvojil štiri zlate olimpijske medalje. Vse je privozil skupaj z zaviračem Kuskejem. Doslej je tri olimpijske zlate medalje v bobu osvojil voznik nekdanje Vzhodne Nemčije Manfred Nehmer (med letoma 1976 in 1980). Šestintridesetletni Lange je leta 2002 na OI osvojil zlato v štirisedu, leta 2004 v Torinu pa zlato v štirisedu in tudi v dvosedu. Številne vožnje v prejšnjih dneh na OI in toplejše vreme so povzročili, da je bila proga, ki je bila usodna za gruzinskega sankača Nodarja Kumaritašvilija tik pred začetkom OI, v zadnjih dveh finalnih vožnjah tokrat nekoliko počasnejša kot dan prej.

V petek je imelo namreč šest ekip težave v zavoju 50-50: ruski voznik Aleksander Zubkov, bronast v dvosedu, avstrijski veteran Wolfgang Stampfer, Slovak Milan Jagnesak, Britanec John Jackson in Američan John Napier so doživeli "bližnje srečanje" z ledeno stezo. Štiri ekipe pa sploh niso nastopile. Latvijec Janins Minins je končal z nastopi po nesreči na treningu, podobno usodo so doživeli Avstralci in tekmovalci Liechtensteina, Nizozemec Edwin van Calker pa se je ustrašil novega nastopa zaradi hude nesreče, ki jo je doživel že v dvosedu.