Nekega večera sta dva parčka igrala poker.
Janezu je padlo nekaj kart na tla. Sklonil se je, da bi jih pobral, ob tem pa je opazil, da Frančkova žena Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk. Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo še zadel ob rob mize in ves omotičen je odtaval v kuhinjo po kozarec vode, da bi si ohladil pregreto glavo.

In glej ga zlomka: Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:
"Si tam spodaj videl kaj zanimivega?"
Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne, da v bistvu pa res.

Nakar Jožica poreče: "Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 200,00 EUR".
Po nekaj minutnem premisleku o morebitnih moralnih in zlasti finančnih zadržkih, Janez sklene, da le-teh ni in da je več kot zainteresiran.

Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne, ker njen mož Franček tega dne sestankuje do poznih večernih ur.

Teden se hitro obrne in že je tu petek. Janez ves neučakan zdrvi k Jožici, plača omenjeno vsoto, nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije. Janez zadovoljen z opravljeno nalogo kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo.

Ko se zvečer Franček vrne iz službe, se srepo zazre v Jožico in izstreli kot iz topa: "Je bil danes popoldan pri tebi Janez?"
Jožica prebledi: "Da, res je bil tukaj, prišel me je pozdraviti na poti iz mesta".
Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval: "Ti je dal 200,00 EUR?".

Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti, vdana v usodo si je nadela svoj najhladnejši pokeraški izraz in flegma odvrnila: "Da, res mi je dal 200,00 EUR".

Frančkov obraz se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh: "Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal. Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi in si sposodil 200,00 EUR, hkrati pa obljubil, da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil".

Temu, dragi prijatelji, se reče, biti pravi pokeraš!!!