Sin preprostih staršev iz manjše hribovske  vasi pri Ljubljani je odšel študirat v Ameriko, nekega dne ugotovi, da je s  cekini na tesnem. Dolgo premišljuje in nato pokliče  domov:


 >> Ata si moreš misliti, da se bo pri nas v šoli  začel tečaj za pse, kjer jih bodo učili  govoriti!<<


 >> Zajebavaš! Koliko pa to  stane?<< se čudi ata.


>> Pošlji Rexa in 400 dolarjev, pa  ga prijavim,<< kuje sin vroče železo.


Pes in denar sta prispela  in nekaj časa je bil sin preskrbljen. Čez  nekaj časa se denarnica spet  sprazne in sin spet pokliče očeta.


>> Rex, blebeta in melje, da  se ga ne da ustaviti,<< razloži očetu, >> ampak zamisli si, da se  bo pri nas na faxu začel tečaj, kjer bodo pse  učili brati!<<


>> Če ta pes že govori zakaj nebi še  bral!<< je navdušen ata.


>> Odlično ata, pošlji 600 evrov  in ga prijavim,<< mu zagotovi sin. Na koncu šolskega leta mlademu  učenjaku ne preostane drugega, kot da odide domov. Kaj pa zdaj? Razmisli da  bi bilo dobro zakriti dokaze in proda psa!


Doma ga ata takoj vpraša:  >> Kje imaš pa psa?<<


>> Uh ata, zamisli si. Danes  sva med zajtrkom brala časopis in mu rečem >> danes greva pa  domov.<< On pa lepo zloži časopis in reče: >> Me pa res zanima,  če me bo stari spet vzel sabo, ko bo šel v gozd skakat po Boštjančičevi  Magdi.....<<


Ata zardi in skoči sinu v besedo: >> Upam da  si se ga znebil, hudiča gobezdavega!<<


>> Seveda,  ata!<<