Mislil sem si:''Zakaj bi kdonesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora
biti piflar.''


Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (žurke in nogometna
tekma z mojim prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil
z rameni in šel naprej.

Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu grupa otrok. Tekli so k
njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili,da je padel v blato.
Njegova očala so poletela in videl sem, ko so pristala v travi okrog 10
čevljev od njega. Pogledal je gor in videl sem to obupno žalost v njegovih
očeh.

V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je plazil
po tleh in iskal očala, sem videl solzo v njegovih očeh.Ko sem mu podal
očala , sem rekel:''Tisti fantje so bedaki.Res bimorali odrasti.'' Pogledal
me je in rekel:''Hej, hvala!'' Na njegovem obrazu je bil velik nasmešek. To
je bil eden tistih nasmeškov, ki izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu
pobrati knjige in ga vprašal kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu
mene, zato sem ga vprašal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred
tem hodil v privatne šole.


Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo. Vso
pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig. Izkazalo se je,
da kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi prijatelji igrati
nogomet. Rekel je da želi. Družili smo se cel vikend in bolj, ko sem
spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč in moji prijatelji so bili istega
mnenja.)


Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom knjig.
Ustavil sem ga in rekel:''Ti si boš pa res natreniral mišice s tem kupom
knjig, ki jih nosiš vsak dan!'' Samo smejal se je in mi dal polovico knjig.


Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om postala najboljša prijatelja.Ko sva
bila zadnji letnik, sva začela razmišljati o faksu. Kyle se je odločil za
Georgetown in jaz za Duke. Vedel sem, da bova vedno prijatelja da kilometri
ne bodo nikoli problem. On je želel biti zdravnik jaz pa sem ciljal v
poslovne vode z nogometno štipendijo.

Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu. Ves čas sem ga
dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za maturo. Tako vesel sem
bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder ingovoriti. Na dan mature sem
videl Kyle-a. Izgledal je čudovito. On je bil eden tistih, ki so res našli
sami sebe skozi srednjo šolo. Malo je ''napolnil'' svojo postavo (z
mišicami) in zelo dobro je izgledal v očalih. Imel je več zmenkov kot jaz in
punce so ga oboževale. ako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden
tistih dni. Videl sem, da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga
lopnil po hrbtu in rekel:''Hej, veliki mož, odličen boš!'' Pogledal me je z
enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal. ''Hvala,'' je rekel.


Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ''Matura je čas, ko se
zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi tista težka leta. Svojim
staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče trenerju... ampak najbolj svojim
prijateljem. Tukaj sem, da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje
darilo, kar ga lahko tej osebi date.

Povedal vam bom zgodbo.

Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo o
prevem dnevu najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti. Govoril je
o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi
rabila tega potem početi in nositi domov vseh njegovih stvari. Globoko me je
pogledal in mi namenil majhen nasmešek. ''Hvala bogu, sem bil rešen. Moj
prijatelj me je rešil pred neizgovorljivim.''


Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta čeden,
popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku. Videl sem njegovo
mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s tistim istim hvaležnim
nasmeškom. Šele takrat sem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj
moči tvojih dejanj. Z eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš življenje. Na
bolje ali na slabše.
Bog nas ''daje'' v naša življenja, da vplivamo drug na drugega na nek način.
Iščite Boga v drugih.