Ko ti pomigne ljubezen,
ji slede,
četudi je njena pot
težka in strma.
Ko te ogrnejo njene peruti,
se ji prepusti,
četudi te rani meč,
skrit med njenimi peresi.
In ko ti spregovori,
ji verjemi,
četudi njen glas
v nič razsuje tvoje sanje
kot severni veter,
ki opustoši vrt.
KALIL GIBRAN

Beli princ

V deželi onkraj tančice živi vrtnar, ki zna vzgojiti prav vsako cvetlico, iz katerih svetov se vijejo vonji prav posebne vrste. Vse želje, ki jih je človek kdaj koli imel, je izpolnil on, a kljub temu ga človeško oko ni še nikoli videlo.


Noč in dan so njegove roke neutrudno skrbele za najlepši kraj na svetu. Mnoge stvari, ki jih je človek kdaj pozabil narediti, je tiho in brez besede opravil on.

In vse je bilo v redu ...

Kljub želji, da bi ljudje spoznali mojstra, jim to kljub mnogim naporom še nikoli ni uspelo. Celo več. Bili so mnogi, ki so vrtnarjeve zasluge začeli pripisovati sebi.

In tudi to željo jim je vrtnar izpolnil ...

Čeprav je bil vrtnar zelo star, je bil gibčen in uren, kot malo kdo. Z leti življenja so si ljudje prisvojili mnoge stvari, a pred usodo časa jim ni uspelo ubežati. In prišel je čas, ko je njihova moč začela veneti ...

Ob koncu jih je vrtnar tiho in brez besede pospremil na njihovi zadnji poti. Prišli so drugi in zgodba se je nadaljevala tam, kjer se je prejšnja končala ...

Nekega dne pa je majhen deček spoznal, da vendarle ni vse tako kot govore ljudje. Zaslutil je, da navzlic delu, ki ga sam opravlja, v resnici ni on tisti, ki uresničuje vse stvari ...

Zaželel si je spoznati nevidnega, nikoli razodetega vrtnarja, o katerem so nekateri govorili. Začel je opuščati vsako prisvajanje zaslug sebi in dan na dan klical vrtnarja, da bi se mu oglasil.

A odgovor ni prišel ...

In nekega dne, ko se je umaknilo vse njegovo prizadevanje, so se odprla skrivnostna vrata, ki jih prej še nikoli ni opazil.

Pokazal se je cvetlični vrt in v njegovi sredini se je razprla zlata vrtnica ...

Brez besede je deček zvedel vse ...

Sedaj je spoznal, kar ni še nihče pred njim.

Čeprav je pozabil nase, je prejel novo ime, ki ga razen njega ne bo nikoli nihče izvedel.

Svetleča veriga bratsva Življenja se je povečala za en členek ...

Danilo Ogrinc, zgodba iz knjige Rdeča vrtnica in beli cvet

Kot srnica je:
plaha in radovedna.
Še ves čist
se ji smehlja svet
v velikih, začudenih očeh:
belina cest,
ki drže kdove kam,
let oblakov v modrini,
samotnih ur sijaj.
Daljave v njej
zvene in vabijo.
(Kako sladko boli telo
pod prsti zahtevajočih glasov.)
Vem: zdaj zdaj se bo
z negotovo stopinjo,
s sijočimi očmi
prestopila,
odšla srnica...

Ne bo se uzrla.

(Ivan Minatti)

Dolžnost brez ljubezni prikliče zlovoljo.
Odgovornost brez ljubezni prikliče brezobzirnost.
Pravičnost brez ljubezni prikliče trdoto.
Resnica brez ljubezni prikliče kritiziranje.
Pamet brez ljubezni prikliče prevaro.
Prijateljstvo brez ljubezni prikliče hinavščino.
Red brez ljubezni prikliče malenkostnost.
Imetje brez ljubezni povzroči zaverovanost v svoj prav.
Moč brez ljubezni povzroči okrutnost.
Čast brez ljubezni povzroči ošabnost.
Posedovanje brez ljubezni povzroči skopost.
Vera brez ljubezni povzroči fanatičnost.

Lao Tze

VZELI SO MI BESEDE

Včasih
dovolim srcu,
da
govori
z ljudmi.

Če
ga
ne razumejo,
strmi
vanje dvoje
začudenih oči.
Oči
govorijo
drugače,
srce
zapisuje
drobne
in
velike
laži.
Ljudje
so
zadovoljni,
srce
zapisuje
moje skrivnosti
in
se šepetaje
pogovori
z
mojimi usti.

Potem
srečam
mojo ljubezen.
Z njo
govorim
brez
besed
ne morem
drugače,
prosim
za pomoč,
besede prihajajo
z očmi in usti.
Moja ljubezen
razume
to
tišino,
vrača mi
košček
te
edine skrivnosti,
preglasi
moj šepet.

Včasih
hočem
preglasiti ljudi,
a
moje ljubezni
ne morem.

Ljudje
potrebujejo
neskončno
besed,
le da so njihove.

Helena Košir POT MIMOBEŽNOSTI