Bil je čisto navaden nakupovalni dan. Drugače je bilo le to, da sem otroke lahko pustila pri babici in v miru nakupila zaloge za naš hladilnik in shrambo. Uf, kako super je lahko nakupovanje brez otrok! Kot ptiček lahko letam z enega konca trgovine na drugega. Pa še to bom, pa še to … Edina slaba stran nakupovanja brez mulčkov je ta, da veliko preveč kupim. Ker imam seveda mir in čas.

Ko se mi je zdelo, da imamo dovolj za mesečno preživetje, sem s polnim vozičkom stala v dolgi vrsti pred blagajno. Pred mano je bilo najmanj pet ljudi, med njimi tudi mlada postavna mamica s sinom, starim približno štiri leta. Sinu je ves čas tečnarila: »Daj mi lupčka, no!« On pa jo je odločno zavračal: »Ne!« Po številnih prošnjah je malega končno vprašala, zakaj ji noče dati poljubčka, sinček pa je izstrelil kot iz topa: »Zato, ker si imela včeraj v ustih atijevega lulčka!«

V tistem trenutku se je čas ustavil, prodajalke so nehale tipkati, čakajoči v vrsti pa nismo vedeli, ali naj planemo v krohot ali naj se delamo, da nismo ničesar slišali … Mamica pa, uboga reva, tako jo je bilo sram, da je ostala brez besed, njen obraz je spreminjal barve kot mavrica. Bila je ujeta v vrsti, ni mogla pobegniti, ne naprej ne nazaj, tam je obstala in si verjetno mislila: »Zemlja odpri se, da se pogreznem od sramu!«

Sicer pa se to lahko pripeti vsakemu staršu. Otrok ju je z možem očitno zalotil pri seksu in tega nista opazila, tako se tudi pogovoriti nista uspela z malčkom. Navihanec ji je pač samo odgovoril na vprašanje. Priznam, da sem se še doma valjala od smeha, in ta dogodivščina je bila ves mesec vodilna v mojih pogovorih.

Vedno zagovarjam dejstvo, da se je z otroki treba pogovarjati o vsem. Tega se poskušam tudi držati. Pa se je v našem sorodstvu zgodila smrt. Umrla je prababica mojih štiriletnih princesk. Takoj ko sem izvedela za smrt, sva se oba z možem z malčicama pogovorila o tem in odgovarjala na neskončna vprašanja zakaj je umrla, kako je umrla, jo je kaj bolelo, kdaj jo bomo spet videli ... Vprašanjem ni bilo ne konca ne kraja.

Seveda sem se spomnila, da je treba reči tudi kakšno o pogrebu. Razložila sem jima, da bodo prababico položili v zemljo, tam pa bomo mi lahko potem prižigali svečke in na grob nosili cvetje. Ponosna na naju z možem, da sva vse tako super uredila, smo šli na pogreb. Prišli smo veliko prej, saj smo še nekaj trenutkov postali v mrliški vežici, kjer so bili zbrani najbližji žalujoči. Naj povem, da sta mali dve prababico poznali, velikokrat smo jo obiskali in se z njo družili. Spominjali sta se je kot starejše, debelušne gospe, ki je vedno imela veliko čokolade.

Takoj ko sem v vežici zagledala žaro, sem se spomnila, da smo to poglavje v pogovoru izpustili. Skoraj molila sem, da bi žaro spregledali. Seveda je nista! Ker sta dvojčici in zato zelo usklajeni, je začela prva: »Mamica, hočem pogledati prababico, dvigni me!« Vzela sem jo v naročje in ji zašepetala, da je ne more videti, ker zdaj spi in so okrog nje rože in sveče. Pa je še kar spraševala, kje spi, kje ima glavo, kje so njene roke ... Sklonila sem se k hčerama in jima povedala, da so prababico dali v nekakšno pečico in potem njen prahek stresli v posodico, ki jo vidita med cvetjem. Z začudenimi očmi sta me pogledali in druga je vprašala: »A v tisto pečico, v kateri mi pečemo piškote?« Seveda je vprašanje zastavila na ves glas.

Kljub žalovanju se je v mrliški vežici zaslišal pridušen smeh. Prepričana sem bila, da je končno vse hudo za mano, a je sledilo najhujše. Prva dvojčica, ki je bila nekaj minut zelo zamišljena, je na ves glas vprašala: »Mamica, ja kako so pa babico dali v škatlo, če je bila pa tako debela?!«

Takrat je tišino presekal glasen smeh žalujočih. Pograbila sem mali roki in radovedni glavi odpeljala ven, odločna, da se pokopa ne bomo udeležile, ker naslednjih sto vprašanj ne bi zmogla. Otroci so tako iskreni in neposredni, da moramo biti starši pripravljeni na vse. Bila sem prepričana, da jaz sem, pa sem se zelo uštela!

(Vir: bibaleze.si)