O kmetu in njegovem oslu...
Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima odebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo. Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo nanjo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali nanjo, je žival to zemljo preprosto stresla iz sebe in stopila nanjo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.
PODUK:
Življenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne, črne. Uporabite zvijačo in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.
Kadar se znajdete v situaciji, ko na vas pada z vseh strani, se spomnite tega osla in naslednjih načel:
1. Osvobodi svoje srce sovraštva;
2. Osvobodi svoj um skrbi;
3. Naj bo tvoje življenje čimbolj preprosto;
4. Daruj, ne da bi v zameno kaj pričakoval;
5. Ljubi več in otresaj s sebe "zemljo", ki pada nate, zakaj v tem življenju moraš postati rešitev in ne problem...
Who are you to question my sincerity
For now you are high on yourself
Odlomek iz filma Hudičev advokat
John Milton: Who are you carrying all those bricks for anyway? God? Is that it? God? Well I tell you let me give you a little inside information about God. God likes to watch. He\'s a prankster. Think about it. He gives man instincts. He gives you this extraordinary gift, and then what does He do, I swear for His own amusement, his own private, cosmic gag reel, He sets the rules in opposition. It\'s the goof of all time. Look but don\'t touch. Touch, but don\'t taste. Taste, don\'t swallow. Ahaha. And while you\'re jumpin\' from one foot to the next, what is he doing? He\'s laughin\' His sick, fuckin\' ass off! He\'s a tight-ass! He\'s a SADIST! He\'s an absentee landlord! Worship that? NEVER
Tale sestavek pa se mi zdi vreden branja.
Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi,
ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr.
Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo
ljubezen.
Rekle je nekako takole:
"Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živeti brez
mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto
izgubljen... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega
partnerstva.
Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je
srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo - ampak z menoj mu
je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano... takega pa lahko
ljubim in živim z njim."
Zelo lepo in nazorno povedano, kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje,
temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas
dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... S tem samo
obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker
nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim - ne
pa zato, ker ker drugače ne znamo, ne zmoremo.
Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano, kako
prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko komu primanjkuje energije, ni
več >samostojna celota<, podzavestno na neki način prične črpati energijo od
partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.
Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo - na meni sami in na
ljudeh okrog mene - da nam vesolje pošlje vedno "ta pravega" partnerja; to
je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za svoj razvoj. V kolikor se
moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti.
Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim
obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če
se imamo veliko za naučiti in se temu izogibamo, bo morda učenje potekalo
vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo
dosegli takšne ravni zavedanja, kjer bi se lahko pojavil.
To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa
ne - in zato privlačijo vedno enake partnerje (ker oddajajo enak energetski
vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo:
stojijo pred isto "domačo nalogo", ki se ji pač ne morejo izogniti. Treba jo
je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje. Zato je
tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se
spečal/a ravno z njim/njo...? S komerkoli bi se, bi si bili na neki način
podobni - vzorec bi bil isti.
Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo živeti
sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za svojo srečo, ko ugotovimo,
da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da je ljubezen
Življenje, vesolje... mi sami, ko smo "energetsko" samostojni in ne
potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito,
podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega, sanjskega partnerja. In
šele potem tudi pride. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le
dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo.
Partner = Part-near / = del ob nas = vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.
Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh
spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil pravi -
za tisti trenutek! Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili,
ker nam je v tem ustrezal. Ko smo se od njega naučili, kar nam je lahko
nudil za učenje (in on od nas), se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi
začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo
na zelo visoki ravni in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "ta
prava"! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita.
Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju "tistega ta pravega";
včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo
opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju
spremlja kot naš otrok, ali katera druga bližnja oseba...
Včasih nam pride kdo na pot, pa mi ne "čutimo" kemije. Nikoli ne vemo, kdaj
zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res
pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne
pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj
se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi - kot
zaljubljenost, simpatijo, tisto "nekaj", kar nas vleče h komu.
Vesolje nam bo poslalo - in obdržali bomo - tistega partnerja, ki nam je
namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas v življenju
česa naučijo, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen
zato, da iz sebe očistimo ljubosumje, nesamostojnost... da bi se malo igrali
in si dvignili samozavest.
Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja
sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj - ena OB drugi in ne
ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče
se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko "dihata",
nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata
energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče
ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga
sprejemamo takega, kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi
jih sami radi imeli.
Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto napačno dojemamo. Paradoks
pa je ta, da šele, ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja,
dobimo res tistega tapravega, ki "nam leže na dušo"!
Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili
odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje...
Tale sestavek pa se mi zdi vreden branja.