Brazilci so s trenerjem Telejem Santano ostali veliki romantiki, ki pa jih je bolj kot rezultat zanimala atraktivnost, nase pa so opozorile tudi nove evropske velesile. Francija in Poljska sta predstavljali novi val, ki je navduševal, na koncu pa jima je za uvrstitev v veliki finale le pošla sapa.

Klik za povečavo.

Premoč sta morali priznati izkušenejšim (in veliko srečnejšim) Zahodnim Nemcem ter Italijanom, ki so na krilih vodilnega strelca Paola Rossija po slabem začetku lomili oviro za oviro. Tudi zadnji dvoboj v Madridu ni minil brez njegovega zadetka, izbranci presrečnega Enza Bearzota pa so s predsednikom Sandrom Pertinijem še globoko v noč slavili tretji naslov svetovnih prvakov.

Redkokdo je ob tako izenačeni konkurenci pričakoval, da bo celotni turnir minil v znaku razigranega posameznika, ki bo prav vse odločil v svoj prid. Čeprav so bleščeče trenutke obljubljali Brazilci, standardno nevarni Zahodni Nemci, visoko motivirani Angleži in zagnani Francozi, je vse skupaj odpihnil fenomen Diega Armanda Maradone.

Klik za povečavo.

Argentinska številka deset se je poigravala s tekmeci, dosegla veličastni zadetek s samostojnim prodorom skozi polovico belgijskega moštva, z "božjo" roko maščevala domovino za poraz proti Angležem v Falklandski vojni, podajala s filigransko natančnostjo in poskrbela za spektakel na velikem odru. Ne nemška trma ne izenačenje na 2:2 v finalnem srečanju nista pomagala, Jorge Luis Burruchaga je po imenitni asistenci Maradone zabil odločilni zadetek.

"Narod testenin" je čakal na finalni dvoboj v Rimu. V zraku je bilo čutiti pričakovanje potrditve italijanskega triumfa. Vendar pa le ni šlo vse gladko. V polfinalu je \'\'azzurre\'\', ki jim je do takrat šlo vse kot po maslu, po strelih z bele točke izločila Argentina (tekmo poprej so po enakem receptu padli tudi Jugoslovani), katere dirigent je bil še vedno nihče drug kot slavni Diego Armando Maradona. In to sredi \'\'njegovega\'\' Neaplja.

Klik za povečavo.

Prvenstvo si bomo zapomnili tudi po prvem odmevnem vzletu afriške ekipe, saj je Kamerun s simpatičnim "veteranom" Rogerjem Millo nesrečno izpadel šele v četrtfinalu. No, smetano so pobrali objektivno najbolj prepričljivi Zahodni Nemci. Vodil jih je izkušeni Franz Beckenbauer, na igrišču pa je kraljevala predvsem Interjeva trojka: Lothar Matthäus, Andreas Brehme in Jürgen Klinsmann.

Mnogi priseljenci s stare celine so reševali čast sicer bolj kot ne nezainteresirane nacije za spektakularno nogometno prireditev na severnoameriških tleh. Tekme so bile na sporedu ob "nečloveških" urah, večkrat tudi opoldne, saj so tako narekovale bogate televizijske hiše, ki so kajpak največ tržile ravno ob večernih evropskih urah. Nazadnje se je plesala samba, jasno, predvsem po zaslugi brazilskega dvojca Bebeta in Romaria. Mojstra sta uspešno pripeljala "selecao" do četrtega slavja. Prvič v zgodovini so o najboljšem odločale enajstmetrovke, pri katerih sta objokana ostala Franco Baresi in Roberto Baggio.

Klik za povečavo.

Bolgari in Švedi so več kot presenetili z uvrstitvijo med štiri najboljše, med večja razočaranja pa lahko mirno uvrstimo tedaj že združene Nemce (izpadli proti Bolgarom) in šokirane Argentince, ki jih je porušila novica o domnevnem dopingu velikega kapetana Diega Armanda Maradone.

Zidanovo čelo je presekalo vsakršni brazilski up po ponovitvi ameriškega scenarija. Poprej so gostitelji tesno ugnali Paragvaj (v zadnji minuti osmine finala), Italijo po loteriji enajstmetrovk (gledalci prej niso videli zadetkov), v polfinalu pa se je nepričakovano prebudil branilec Lilian Thuram. Spominjamo se čudežne zgodbe o Ronaldu, ki naj bi se pod težo pritiskov na dan finala zgrudil na tla, na igrišče pa ga je vrnila zgolj obveza do mikavnega čeka blagovne znamke Nike.

Klik za povečavo.

Tudi Hrvati so bili svojevrstni junaki, saj so se kot debitanti okitili z bronastimi medaljami, med seboj pa so bučno pozdravili tudi prvega strelca Davorja Šukerja. Evforija je bila pri južnih sosedih več kot očitna, še posebno po zmagi nad Nemčijo v četrtfinalu, ko so se "kockasti" oddolžili za izpad na evropskem prvenstvu 1996. V boju za tretje mesto so ugnali Nizozemce, ki so na francoskih tleh pokazali še najbolj všečen nogomet, a jim je z zmago nad Brazilci v polfinalu zmanjkalo nekaj športne sreče.