Hotel Nemcev brez uporabnega dovoljenja

Hotel blizu Pretorie, ki naj bi služil kot njihov glavni štab v Južnoafriški republiki med mundialom, nima uporabnega dovoljenja. Zaplet zdaj skuša rešiti Mednarodna nogometna zveza (FIFA) v sodelovanju z organizatorji prvenstva.

FIFA je podpisala pogodbo s hotelom Velmore, čeprav so njegovi lastniki vedeli, da nimajo ustrezne dokumentacije in da ne morejo sprejemati gostov. "Ne bom vam lagal, nimamo dokumentacije," je ameriški tiskovni agenciji Associated Press v petek odkrito, brez dlake na jeziku, priznal lastnik hotela Emil Keyser.

V nemški reprezentanci ne razmišljajo o spremembi kraja nastanitve v Južni Afriki in upajo, da bodo lahko bivali prav v tem hotelu. V nogometni organizaciji upajo, da bo lokalna skupnost v Tshwaneju imela posluh in bo vendarle izdala dovoljenje za obratovanje omenjenemu hotelu. Lastnik hotela se izgovarja na velik porast gradenj v luči svetovnega prvenstva, ko je treba graditi hitro, s čimer pa se ne sklada dolgotrajno pridobivanje dovoljenj. Kot kaže, vendarle obstaja luč na koncu predora, saj bo lastnik zaprosil za začasno uporabno dovoljenje. Na eno oko pa nameravajo zamižati v lokalni upravi in policiji, če bo hotel ustrezal vsem varnostnim standardom. Nemški nogometaši načrtujejo prihod med 5. in 6. junijem.

Zgodovina svetovnih prvenstev  

Osemnajst turnirjev, sedem prvakov  

Zgodovino svetovnih nogometnih prvenstev je, kar zadeva najbolj pomembne odločitve in finalne nastope, šele pred dvanastimi leti nekoliko popestrila Francija. Resda ne s tem, ko je še sedmič v zgodovini naslov osvojila domača reprezentanca, ampak zato, ker je v finalih na prvih petnajstih svetovnih prvenstvih zaigralo le deset različnih moštev. Med njimi je bilo samo šest različnih zmagovalcev, Francija pa je leta 1998 postala enajsti finalist in sedmi zmagovalec

17. izvedba največjega nogometnega turnirja na svetu je bila svojevrstna po tem, da prvič ni potekala na evropskih ali ameriških tleh in da sta jo prvič gostili dve državi. Za nameček je šlo za dve državi brez skupne zemljepisne meje, tako da je turnir na Japonskem in v Južni Koreji zaznamovalo premagovanje ogromnih razdalj in veliki stroški. Pred osmimi leti je Slovenija poleg Ekvadorja in Kitajske debitirala na svetovnih prvenstvih.

Takšne razdalje so bile nekaj nedoumljivega na začetku prejšnjega stoletja, ko so bile zamisli o dobro organiziranem velikem skupnem tekmovanju najboljših reprezentanc že zelo žive. Če se pred stoštirimi leti za zdajšnje razmere skromno število tistih nacionalnih zvez, ki so bile članice Fife, ne bi ubadale s številnimi težavami, bi bilo prvo svetovno prvenstvo že leta 1906. Najprej v štirih skupinah, nato bi Švicarji, ki so že naročili izdelavo pokala za najboljšega, organizirali polfinale in finale. Nadaljnjih 24 let je moralo miniti, da je leta 1930 v Urugvaju vendarle prišlo do prve realizacije tako želenega tekmovanja

To je bilo namreč obdobje velikih sporov v najvišjih nogometnih krogih, predvsem med otoškim in celinskim delom starega kontinenta. Za rojstni dan modernega nogometa sicer vsi priznavajo 26. oktober 1863, ko je v zibelki najpomembnejše postranske stvari na svetu, Angliji, prišlo do prvega poenotenja nogometnih pravil in v Londonu do ustanovitve Angleške nogometne zveze (The Football Association). FA je v začetku vključevala tudi ragbijsko sekcijo, ki se je zaradi različnih interesov o pravilih odcepila še istega leta. Sreča za nogomet, ki je začel dobivati nov zagon, začel se je širiti tudi v celinski del Evrope.

Prve mednarodne tekme

S FA pokalom je bilo leta 1871 izpeljano prvo nogometno tekmovanje na svetu, 30. novembra 1872 sta Anglija in Škotska odigrali prvo mednarodno tekmo, čeprav je bila Škotska nogometna zveza ustanovljena šele tri mesece pozneje. V letih 1875 in 1880 sta bili ustanovljeni še nogometni zvezi Walesa in Irske, devet let pozneje se je začelo širiti ustanavljanje tovrstnih organizacij zunaj Velike Britanije - Nizozemska in Danska sta jo dobili leta 1889, Nova Zelandija 1891, Argentina 1893, Čile 1895, Švica 1895,. Belgija 1895, Italija 1898, Nemčija in Urugvaj 1900 in Madžarska leta 1901.

Dovolj, da je dal nizozemski bankir Carl Anton Wilhelm Hirscmann, takratni generalni sekretar Nizozemske nogometne zveze, pobudo za ustanovitev mednarodne zveze nogometnih moštev. Angleži in ostali na Otoku so toliko časa omahovali, da novinar časnika Matin in francoski tovarnar Robert Guerin, sicer sekretar nogometnega oddelka Francoske športne zveze, ni želel čakati. Prvega maja 1904 je v Bruslju, ko sta Belgija in Francija odigrali prvo uradno mednarodno tekmo, padla odločitev o ustanovitvi zveze nogometnih zvez iz celinskega dela Evrope. Predsednik angleške zveze lord Arthur Kinnaird ni dobil vabila na ustanovni sestanek mednarodne zveze. Predstavniki nogometnih zvez Francije, Belgije, Danske, Nizozemske, Španije, Švedske in Švice so 21. maja 1904 v Parizu podpisali ustanovitveni akt mednarodne nogometne zveze Fifa (The Federation Internationale de Football Association), sedmim ustanovnim članicam se je istega dne pridružila še Nemčija, dva dneva pozneje je bil na prvem kongresu Robert Guerin soglasno izvoljen za prvega predsednika Fife. 

Angleži kot prostitutke

Manj kot leto dni pozneje, 14. aprila 1905, je članica Fife postala tudi FA, Angležem so sledili še Škoti, Wales in Irska, vendar sporov ni manjkalo. Že takrat je bilo vse povezano z denarjem. V Angliji so o zametkih profesionalizma poročali že leta 1879, ko sta igralca majhnega kluba Darwin dobila nadomestilo za igranje. FA je že leta 1885 uzakonila takšno početje, na celini pa so temu ostro nasprotovali. Francoz Jules Rimet, ki je 1. maja 1921 postal tretji predsednik Fife, je leta 1928 angleške nogometaše označil za prostitutke. "Prodajajo se za denar," je dejal.

Zato je od prvih sramežljivih zamisli o svetovnem turnirju in do realizacije minilo toliko let. Leta 1906 so na kongresu v Bernu, ko je na čelu Fife Guerina nasledil Anglež Daniel Burley Woolfall, otoške in celinske zveze začele sicer delovati bolj enotno, začele so se priprave na prvi nogometni turnir v okviru olimpijskih iger, ki so bile leta 1908 v Londonu. Vendar tekmovanje ni poželo pravega uspeha, zaradi organizacijskih težav je podobno usodo doživel tudi nogometni turnir na naslednjih olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 (oba olimpijska turnirja so dobili Angleži). Še dokaj neznan nogomet je bil označen kot šov, in ne kot tekmovanje, očitkov na račun profesionalnih igralcev je bilo vse več.

Po vstopu prvih čezoceanskih držav v Fifino družino (Južna Afrika leta 1909, Argentina in Čile 1912 ter ZDA 1913) je leta 1918 prišlo do uvedbe pravil nogometne igre, a sta prva svetovna vojna in smrt velikega reformista Woolfalla ustavila popolno ekspanzijo. Le po zaslugi Hirscmanna je Fifa ostala pri življenju. Nizozemec je iz svoje pisarne v Amsterdamu navezal stike s predsednikom Francoske nogometne zveze Julesom Rimetom, ki je najprej v Antwerpnu postal vodja novega Fifinega administrativnega telesa na profesionalni osnovi, leto pozneje pa kot 48-letnik tretji predsednik Fife. Na tem položaju je ostal 33 let, uresničil je zamisel o svetovnem prvenstvu, in ko je leta 1954 v Švici odprl že peto tovrstno tekmovanje, je imela Fifa že 85 članic.

Obdobje Urugvaja

Fifa je pod vodstvom Julesa Rimeta prevzela organizacijo nogometnega turnirja na olimpijskih igrah, na njegovo pobudo se je štelo kot svetovno prvenstvo v nogometu za amaterje. Odziv je bil zelo dober, saj se je za olimpijski turnir v Parizu leta 1924 prijavilo 24 držav. Izidi so bili presenetljivi, kajti Urugvaj je pokazal, kako se nogomet igra v Južni Ameriki - pometel je z nasprotniki (Jugoslavija 7:0, ZDA 3:0, Francija 5:1, Nizozemska 2:1), v finalu pred 60 tisoč gledalci je gladko s 3:0 ugnal še Švico. Urugvajske nogometaše so v Montevideu slavili kot svetovne prvake, uspeh pa so na enako prepričljiv način ponovili tudi štiri leta pozneje na olimpijskih igrah v Amsterdamu, kjer so v finalu odpravili Argentino.

Čeprav Fifa zaradi nesoglasij z Mednarodnim olimpijskim komitejem po letu 1928 nikoli več ni organizirala olimpijskih nogometnih turnirjev, sta jo ravno Pariz 1924 in Amsterdam 1928 opogumila, da je pohitela z organizacijo prvega lastnega svetovnega prvenstva. Osemindvajsetega maja 1928 na kongresu v Amsterdamu je izvršni komite Fife končno sklenil, da bo leta 1930 organiziral prvo svetovno prvenstvo v nogometu. Treba je bilo le še izbrati prireditelja. Prijavili so se Madžarska, Italija, Nizozemska, Španija, Švedska in Urugvaj, ki je imel kot dvakratni aktualni olimpijski prvak tudi najmočnejše argumente, poleg tega je za leto 1930 pripravljal veliko proslavo ob stoti obletnici osamosvojitve. Ker je bil pripravljen deliti morebitni dobiček, je bil na kongresu v Barceloni leta 1929 izbran za gostitelja prvega svetovnega prvenstva.

Toda s tem so se začele velike težave v Evropi, omenjene na začetku, številne države so se dolgemu potovanju po morju odpovedale tudi zaradi globoke gospodarske krize v Evropi in zaradi pritiskov klubov, ki se igralcem niso bili pripravljeni odpovedati za polna dva meseca. Kvalifikacij seveda ni bilo, prijavljenih je bilo le trinajst držav, med njimi štiri evropske, ki jih je k sodelovanju povabil Jules Rimet: Francija, Belgija, Jugoslavija in Romunija. Romunski kralj Karel je namreč nogometašem dal tri mesece prosto in jim zagotovil, da jih bo ob vrnitvi čakala ista služba. Romuni so potem skupaj s Francozi poskrbeli za prvi škandal že veliko pred začetkom tekmovanja, ko so v Marseillu odigrali prijateljsko tekmo, se po njej stepli, nato pa z isto ladjo krenili na mesec dni dolgo pot v Južno Ameriko.

Čudni časi so bili to, če omenimo, da so zaradi omenjenih kraljevih zagotovil Romuni potovali v prvem razredu, Francozi pa v drugem. Igralci obeh reprezentanc so si čas krajšali z igranjem nogometa, ker pa so imeli le tri žoge, so morali po prvi, ki je končala v Atlantiku, preostali privezati na dolgi vrvi. Moči za pretepanje ni bilo več, saj so med potjo preboleli morsko bolezen in povsem izmučeni pripotovali v Montevideo. Francozi so za nameček na štadionu Centenary pred sto tisoč gledalci odigrali otvoritveno tekmo z Mehiko, 13. julija 1930 se je začelo prvo svetovno prvenstvo v nogometu. V urugvajski prestolnici se je igralo le na treh štadionih. Poleg evropskih ekip so igrale reprezentance Urugvaja, Argentine, ZDA, Mehike, Brazilije, Bolivije, Čila, Paragvaja in Peruja.

Zmaga s policistovo pomočjo

Urugvajci so bili ogorčeni nad skromno udeležbo evropskih držav in so na vsak način želeli osvojiti naslov. To jim je tudi uspelo in pri tem nihče ni izbiral sredstev. V polfinalu je Urugvaj igral z Jugoslavijo, ki je v predtekmovanju v skupini presenetljivo porazila Brazilijo z 2:1. Pri vodstvu Urugvaja z 2:1 je eden od njihovih nogometašev streljal mimo jugoslovanskega gola, toda za golom je eden od policistov žogo brcnil nazaj na igrišče, tako da je prišla do urugvajskega nogometaša, ki je dosegel gol za 3:1. Brazilski sodnik je zadetek priznal, Jugoslavija pa je polfinale izgubila z 1:6.

V finalu se je Urugvaj pomeril z Argentino, ki je v drugem polfinalu prav tako s 6:1 premagala ZDA. Ker se tekmeca nista mogla dogovoriti, s katero žogo bosta odigrala tekmo, je padla odločitev, da bosta v prvem polčasu igrala z argentinsko, v drugem pa z urugvajsko. Kakšen pomen je imela žoga takrat, potrjuje podatek, da je Argentina prvi polčas dobila z 2:1, drugega pa izgubila z 0:3 in Urugvaj je slavil zmago s 4:2. Postal je prvi svetovni prvak in tudi edini v zgodovini, ki na naslednjem prvenstvu ni branil naslova. Zaradi neudeležbe številnih evropskih držav iz protesta leta 1934 v Italijo sploh ni potoval.

Prvo svetovno prvenstvo so torej spremljali škandali, toda s tem se je začela pisati nova zgodovina nogometa, ki je z leti prerasel v najbolj priljubljeni šport in še veliko več. Nogomet že dolgo ni le igra, nogomet je naravni dogodek, nogomet je za mnoge droga, saj je edini šport, ki teden za tednom na štadione in pred male zaslone zvabi na milijone gledalcev ter v njih prebudi nepopisno radost na eni ali jih pahne v globoko žalost na drugi strani.

Danes se zdijo smešni spomini na obdobje sporov, ko so Francozi angleške nogometaše zaradi prejemkov označevali s prostitutkami, zaradi česar Anglija na začetku ni imela vodilne vloge pri Fifi in na prvih dveh svetovnih prvenstvih ni sodelovala.

Toda tudi to so bili pomembni časi za razvoj nogometa. Tudi svetovno prvenstvo v nogometu je moralo prebroditi porodne krče, prihodnost sicer nikoli več ni ponudila tako zapletene zgodbe, kot je bila od zamisli do realizacije povezana s prvim svetovnim prvenstvom, toda zapleti so vedno obstajali. Že zaradi omenjenega, da so začetki minili brez reprezentance zibelke nogometa, ki je v zadnjih desetletjih poskrbela za toliko zanimivih zgodb.

Tišina 200.000-glave množice

Prva štiri prvenstva, zaradi druge svetovne vojne razpotegnjena v dvajset let, so dala le dva različna zmagovalca - Urugvaj in Italijo. Nato se je boj med Južno Ameriko in Evropo razširil še na druge države. Evropa je v tem dvoboju doslej vodila le dvakrat, z 2:1 po zaslugi dveh zaporednih naslovov Italije v letih 1934 in 1938 in s 3:2, ko so leta 1954 prvič slavili Nemci. V letih 1958 in 1962 je Brazilija vrnila z dvema zaporednima naslovoma, kar je drugi in doslej tudi zadnji primer, da je neki reprezentanci uspelo ubraniti naslov. Od takrat sta si na naslednjih prvenstvih Evropa in Južna Amerika vseskozi menjavali pokal Julesa Rimeta. V Južni Afriki je po tej logiki na vrsti Južna Amerika. Bo Evropa prekinila tradicijo ali bi se v končni boj utegnila vključiti kakšna reprezentanca z drugega kontinenta? Doslej so tudi v vseh finalih nastopile le evropske in južnoameriške reprezentance. Poleg vseh prvakov še Češkoslovaška, Nizozemska in Madžarska po dvakrat ter Švedska. Zgodovina svetovnih prvenstev torej pomni le enajst različnih finalistov.

A nekoč bo porušena tudi ta tradicija, tako kot jo je pred dvanajstimi vsaj delno spremenila Francija. Brazilija še nikoli ni bila večji favorit kot tokrat, toda tudi pred štirimi leti jih je največ stavilo na trikolorje. Še enkrat - doslej je naslov uspelo ubraniti le Italiji (1934, 1938) in Braziliji (1958, 1962).


Nekoliko manj pri vrhu pa se je na večno lestvico udeležencev pred osmimi leti prvič vpisala tudi Slovenija.

Deset najhitrejših zadetkov na SP (video)

Hakan Şükür

Je dosežek nekdaj največjega ljubljenca privržencev Galatasarayja, ki se je malce manj uspešno dokazoval v tujini (Torino, Inter, Parma in Blackburn), zelo pogosto pa \'\'eksplodiral\'\' v članskem državnem dresu (51 zadetkov v 112 nastopih), sploh še moč izboljšati? Hakan Şükür je 29. junija 2002 potreboval natančno 10 sekund in osem desetink do uvodnega zadetka na tekmi za 3. mesto v Daeguju ter s tem izboljšal (tedaj) okroglih 40 let star dosežek reprezentanta Češkoslovaške Vaclava Mašeka, ki je na prvi, kasneje se je izpostavilo tudi zgolj častni zadetek na tekmi SP 1962 v Čilu z Mehiko (1:3), čakal le 15 sekund. Hitri zadetki so prinesli veliko razburljivih trenutkov, saj se je na omenjenih desetih tekmah mreža še vedno tresla na obeh straneh. Zato so uvodni zadetki - vsaj iz zornega ota gledalcev - tudi skrajno dobrodošli. Bo kakšen, ki bi lahko kandidiral za preboj med deset najhitrejših zadetkov na SP vseh časov, dosežen tudi na jugu Afrike? Dosežen bi moral biti v manj kot 50 sekundah po začetnem pisku ...

Najhitrejši zadetek na SP vseh časov:

Deset najhitrejših zadetkov na SP vseh časov:

strelec	datum	rezultat	čas
1.	Hakan Şükür (Tur)	29.6.2002	Južna Koreja : Turčija 2:3	11. sekunda
2.	Vaclav Mašek (Če&scaron	7.6.1962	Mehika : Češkoslovaška 3:1	15. sekunda
3.	Ernest Lehner (Nem)	7.6.1934	Nemčija : Avstrija 3:2	25. sekunda
4.	Bryan Robson (Ang)	16.6.1982	Anglija : Francija 3:1	28. sekunda
5.	Bernard Lacombe (Fra)	2.6.1978	Italija : Francija 2:1	31. sekunda
6.	Emile Veinante (Fra)	5.6.1938	Francija : Belgija 3:1	35. sekunda
7.	Arne Nyberg (Šve)	16.6.1938	Madžarska : Švedska 5:1	35. sekunda
8.	Florian Albert (Mad)	3.6.1962	Madžarska : Bolgarija 6:1	50. sekunda
9.	Adalbert Desu (Rom)	14.7.1930	Romunija : Peru 3:1	50. sekunda
10.	Pak Seung Zin (SKo)	23.7.1966	Portugalska : Severna Koreja 5:3	50. sekunda

uvrstitev, strelec zadetka in država, datum tekme, rezultat tekme, čas zadetka

Davies se je vrnil na igrišča

Davies je na twitterju zapisal, da je bil že skrajni čas in da se počuti odlično: "Super se počutim, danes je bil lep dan! Tudi hitrost me ni zapustila."

Davies je bil v nesreči oktobra lani huje poškodovan, a je v kliničnem centru v Washingtonu, kamor so ga pripeljali po nesreči, uspešno prestal operacijo. Kirurgi so se kar pet ur trudili, da so mu zašili mehur ter znova namestili številne polomljene kosti v nogi, komolcu in glavi. Poleg njega sta bili v avtomobilu še dve osebi, ena je poškodbam podlegla.

Maradona ima težave z izbiro igralcev

Diego Armando Maradona

Dvakratni svetovni prvaki Argentinci bodo na SP igrali v skupini B skupaj z Grčijo, Južno Korejo in Nigerijo.

Selektorji reprezentanc, ki bodo nastopile v Južnoafriški republiki, morajo posebni komisiji Mednarodne nogometne zveze (FIFA) sporočiti okvirni seznam trideseterice do 11. maja, končni seznam 23 reprezentantov pa do 1. junija.

"Težko bo izbrati 23 igralcev, saj bodo morali številni, ki imajo za seboj odlično sezono, in so dali vse od sebe, ostati doma. Vendar pa so meni zaupali vodenje moštva in zdaj bom moral izbrati," je dejal Maradona.

Argentina je imela v kvalifikacijah precej težav, čeprav ima v svojih vrstah ene najboljših nogometašev sveta, vključno z zvezdnikom Barcelone Lionelom Messijem. Po mnenju mnogih nekdaj eden najboljših igralcev Maradona nima veliko izkušenj kot trener in je zadnje čase kot argentinski selektor deležen precejšnjih kritik.

"Sprostite se! Oddahnite si! Tudi sam sem povsem sproščen in si s tem ne belim glave. Imeli bomo ekipo, ki bo znala dostojno nositi argentinske barve," je še dejal Maradona na srečanju z novinarji.

Lestvica Fife (28. april 2010)

Kekova četa prehitela Katančevo

Izbranci Matjaža Keka so dobrih 40 dni 23. nogometna svetovna \'\'velesila\'\'.

Ko so se nekdanji izbranci Srečka Katanca uvrstili na EP 2000 in SP 2002, so majhni nogometni Sloveniji priigrali kar nekaj mejnikov. Eden izmed njih, 25. mesto na lestvici Mednarodne nogometne zveze (FIFA) - dosežen decembra 2001 ter maja in junija 2002 - se je zdel neulovljiv za bodoče rodove, a je le osem let kasneje za izboljšavo poskrbela Kekova četa. Še minuli mesec je zasedala 29. mesto, nato pa se je v dobrih štirih tednih povzdignila kar šest mest in s 23. mestom spisala nov presežek nogometne igre na sončni strani Alp.

Brazilija se je vrnila na prvo mesto.

Brazilija prehitela Španijo

Brazilci so dober mesec pred začetkom nogometnega svetovnega prvenstva na vrhu Fifine lestvice po dolgem času zamenjali evropske prvake Špance, Portugalska je s tretjim mestom zabeležila svojo najvišjo uvrstitev na lestvice Fife v zgodovini. Za Špance se je tako končala petmesečna vladavina na vrhu lestvice, selecao pa se je še sedmič zavihtel na vrh. Skupno so petkratni svetovni prvaki od leta 1993 kar 142 mesecev preživeli na vrhu lestvice.

Na petem in šestem mestu so ostali svetovni prvaki Italijani oziroma Nemci, na sedmo pa so se povzpeli Argentinci. Na osmo so nazadovali tekmeci Slovenije na bližnjem mundialu Angleži, reprezentanca ZDA, s katero se bodo slovenski nogometaši v Južnoafriški republiki prav tako merili v skupini C, je napredovala na 14. mesto, Alžirija pa je zdrsnila na 31.

Lestvica Fife (28. april 2010):

1. (2) Brazilija 1611 točk
2. (1) Španija 1565
3. (4) Portugalska 1249
4. (3) Nizozemska 1221
5. (5) Italija 1184
6. (6) Nemčija 1107
7. (9) Argentina 1084
8. (7) Anglija 1068
9. (10) Hrvaška 1052
10. (9) Francija 1044
...
14. (16) ZDA 950
23. (29) Slovenija 860
31. (27) Alžirija 821
...