Mujo pride na deželo k Hasotu na obisk. Že dolgo se nista videla, in ko stopita v dnevno sobo, je Mujo na tleh zagledal ogromno medvedjo kožo z glavo. Z zanimanjem je vprašal Hasota:
â–¶ Haso, gde si nabavio ovu kožu?
Haso odgovori:
â–¶ Znaš Mujo, bila zima, bilo je hladno, uzimam ja sekiru, odlazim u šumu da nacepam drva, kada dodjem do jedne špilje. Pogledam ja unutra, kad ono ‘Huuu’, ja njemu vratim ‘Huuu’, ono još jednom ‘Huu’, kad ja udarim i evo medveda.
Eno leto je minilo in Haso se je odločil, da vrne obisk Mujotu. Odšel je v mesto, kjer je Mujo živel v stolpnici in pozvonil na vrata stanovanja. Zvonil je in zvonil toda vrat ni odprl nihče. Odprla so se vrata sosednjega stanovanja in ženska, ki je pogledala, kdo tako vztrajno zvoni pri sosedu, vpraša Hasota kaj želi in ko ji je povedal, da je prišel na obisk k Mujotu, mu je ta povedala, da je imel nesrečo in da je v bolnici. Haso se seveda odpravi v bolnico in ko vstopi v sobo, kjer leži Mujo ves začuden vpraša:
â–¶ »Mujo, što se desilo?«
Mujo, ki je bil ves povezan in v mavcu, odgovori:
â–¶ Znaš Haso, bila zima, bilo je hladno, uzimam ja sekiru, odlazim u šumu da nacepam drva, kada dodjem do jedne špilje. Pogledam ja unutra, kad ono ‘Huuu’, ja njemu vratim ‘Huuu’ ono još jednom ‘Huuu’, ne dam se ja, i ja opet njemu ‘Huuu’, kad ono Balkan Ekpres.