Zelo rada zbiram zgodbice, ki imajo v sebi neko globje sporočilo. Imam jih res veliko zbranih v zvezku. Po navadi zraven pripišem datum, kdaj in od kod sem kako zgodbo prebrala, tale zgodba o slavčku pa nima ne datuma ne vira… Vsaj v mojem zvezku ne. In ker sem jo danes tudi sama prebirala po zelooo dolgem času sem se odločila, da jo zaupam tudi vam. Naj vam polepša dan!
V neki vasi so na sredi vasi imeli veliko lipo. Vaščani so se poznali med sabo in si pomagali, potem pa je kar naenkrat vse napadla njim neznana bolezen. Simptomi te bolezni so bili razdražljivost, jeza, prerekanje brez pravega razloga in prišlo je celo do nekaj pretepov med vaščani. Nekateri so od tega celo zboleli in nekateri tudi umrli. Potem se je pa zgodila neka nenavadna stvar. Na lipo sredi vasi je vsak dan priletel nek slavček prav posebne sorte. Njegovo petje je bilo tako milo zvočno, tako jasno in tako glasno, da so mu vsi vaščani prisluhnili in začeli postajati dobre volje, bolni so pričeli ozdravljati in vse je pričelo biti nekako tako kot je bilo nekoč. Zdelo se je celo, da ta slavček prav posebne sorte razume tudi človeško govorico, saj se je celo odzval in priletel na kako okensko polico in še posebej lepo zapel, če ga je kdo poklical. Slavček pa je priletel v vas, samo kadar se je njemu zahotelo in pel samo ob tistih urah, ki so njemu bile pogodu. Vaščani so se odločili, da bodo slavčka ujeli in ga namestili v kletko na lipo, tako da jim bo pel noč in dan in ne samo takrat ko se njemu zahoče in kadar on prileti na lipo. Nastavili so mu limance in razne druge pasti, slavček pa po tem dogodku sploh ni priletel niti prvi dan, niti drugi, niti tretji dan, skratka ni ga bilo več. Eden od vaščanov, ki je enkrat posnel njegovo petje, se je domislil, da bi na lipo obesili zvočnike iz katerih bi se slišalo slavčkovo petje. Res so to storili in bili vsi zadovoljni. Ampak slavček prav posebne sorte je vsak dan pel popolnoma druge viže, iz zvočnikov je pa vedno donela ista melodija. Čeprav je sprva izgledalo, da slavčkovo posneto petje iz zvočnikov lepo deluje, se je izkazalo, da ni bilo tako, saj so se vaščani spet začeli prepirati in ljudje so spet začeli obolevati. Vaščani so se zbrali in tuhtali kaj storiti in kako privabiti pravega slavčka prav posebne sorte spet nazaj. Nekdo se je domislil, da bi vse limance in pasti odstranili in da bi odstranili tudi zvočnike in v mislih prosili naj se slavček vrne nazaj. Res so to storili in glej začuda se je slavček prav posebne sorte takoj vrnil nazaj, kot bi ves čas čakal, da ljudje storijo tisto, kar je zanj in za njih prav. V vasi je spet zavladalo harmonično življenje in nikomur ni niti padlo na pamet, da bi še kdaj pomislil, da bi bilo dobro slavčka ujeti. Če tudi ti zaslišiš slavčka prav posebne sorte, ki posebej lepo poje, mu prisluhni iz globine svojega srca, morda bo tudi tebe spravil v dobro voljo… Kaj mislite, kje ta slavček najlepše poje? Zagotovo je tudi vam že kdaj zapel svojo pesem pa ga niste slišali, ker »niste imeli časa« ali »je prišlo kaj vmes«. Se vam sanja, kje ta slavček dejansko živi?
Kadar vam se zgodi, da izgubljate kontrolo nad lastnim življenjem, kadar vam je dan s 24 urami prekratek, pomislite na velik kozarec kislih kumaric…....
...in ne pozabite na kavo!
VELIK KOZAREC ,,KUMARIC IN ,,KAVE …
Profesor je stal pred svojimi študenti pred začetkom predavanja filozofije, za seboj je imel nekaj predmetov in čakal.
Ko se je predavanje pričelo je brez besed pred sebe dvignil velik prazen kozarec v katerem so bile prej kisle kumarice, ga položil na kateder in napolnil z žogicami za tenis.
Potem je vprašal študente ali je kozarec poln. Strinjali so se, da je.
Za tem je profesor vzel škatlo polno kamenčkov in jih sipal v kozarec, ki ga je rahlo pretresal. Kamenčki so se odkotalili v prazen prostor med žogicami.
Tedaj je spet vprašal študente ali je kozarec poln. Spet so se strinjali.
Naslednja škatla, ki jo je profesor vzel, je bila polna peska. Ko ga je sipal v kozarec je pesek zapolnil še vse preostale prazne kotičke med žogicami in kamenčki.
Še enkrat je vprašal študente ali je kozarec poln. Skrušeno so odgovorili, da je.
Tedaj je profesor izpod katedra vzel dve skodelici polni kave in ju zlival v kozarec. Kava je natopila pesek. Študenti so se smejali.
»Sedaj« je rekel profesor med tem ko je smeh pojenjal, »želim da razumete, da ta kozarec predstavlja vaše življenje:
Žogice za tenis so pomembne stvari v vašem življenju : vaša družina, vaši otroci, vaše zdravje, vaša vera in stvari, ki se jim predajate. To so tiste stvari s katerimi bi vaše življenje bilo še zmeraj izpolnjeno - tudi če bi vse drugo izginilo!
Kamenčki predstavljajo druge stvari, ki so za vas pomembne: vaša služba, vaša hiša, vaš avto.
Pesek pa predstavlja ostale stvari. Tiste male stvari. Če napolnite ves kozarec s peskom v njem ni več mesta za žogice za tenis in za kamenčke.
Enako je v vašem življenju. Če porabite ves svoj čas in energijo za male stvari, nikoli ne boste imeli mesta in časa za pomembne stvari.
Skrbite za stvari, ki so ključne za vašo srečo! Igrajte se s svojimi otroci. Najdite čas in pojdite k zdravniku. Peljite partnerja na večerjo. Obnašajte se, kot da imate spet 18 let.
Naučite se uživati…
Za očistiti stanovanje in za popravilo stvari bo vedno dovolj časa. Najprej poskrbite za žogice za tenis - stvari, ki so za vas resnično pomembne. Ugotovite svoje prioritete. Vse ostalo je pesek.«
Tedaj je ena od študentk dvignila roko in vprašala: "In kaj predstavlja kava?"
Profesor se je nasmejal.
"Všeč mi je, da ste to vprašali!
Kavo vlivam zato, da bi vam pokazal, da brez obzira koliko mislite, da je vaše življenje polno, je v njem vedno prostor za skodelico kave s prijateljem!"
Podelite to s kakšnim prijateljem.
JAZ SEM PRAVKAR.
Prekrasen preostanek dneva ti želim !
tle se pa res lahko mal zamislite nad človeško usodo....
http://shrani.si/f/33/el/4x2w1Gtr/voda.ppt
*Dve izbiri*
Kaj bi naredil? Izbereš nekaj! Ne išči zaključka te dileme; ne obstaja!
Vseeno preberi. Moje vprašanje za vse vas je: Bi se odločili enako?
--------------------------------------
Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena
otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki ga prisotni ne
bodo nikoli pozabili.
Potem, ko je najprej zelo pohvalil šolo in njeno predano osebje, je postavil
vprašanje:
''Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava
naredi, narejeno s popolnostjo.
Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot to lahko počnejo
drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi
otroci.
Kje je potem naravni zakon v mojem sinu?''
Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.
Oče pa je nadaljeval: ''Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay, telesno in
mentalno oviran pride na svet, se ponudi možnost spoznati človekovo resnično
naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje takšnega otroka
obravnavajo.
Nato je povedal slednjo zgodbo:
Shay in njegov oče sta se sprehajala mimo parka, za katerega je Shay vedel,
da tam eni otroci igrajo baseball.
Shay je vprašal: ''Misliš, da mi bodo dovolili igrati?''
Shayev oče je vedel, da večina teh fantov v svoji ekipi ne bo želela nekoga
kot je Shay, vendar pa je oče tudi razumel, da če bi njegovemu sinu dovolili
igrati, bi mu to dalo potreben občutek pripadnosti in samozavest ob tem, ko
bi ga sprejeli, kljub njegovim oviram.
Shayev oče je pristopil k enemu od fantov na igrišču in ga vprašal, če bi
Shay lahko igral, brez, da bi karkoli pričakoval.
Fant se je ozrl naokoli in rekel, ''Izgubili smo že šest iger, igra pa je že
v osmem polčasu.
Mislim, da je lahko v naši ekipi, in ga bomo skušali dati zabijati v devetem
polčasu.''
Shay se je odpravil proti klopi te ekipe, si oblekel njihovo majico s
širokim nasmehom, njegovemu očetu pa je ob toplem občutku šlo rahlo na jok.
Fantje so zaznali očetovo veselje ob tem, ko so medse sprejeli njegovega
sina.
Na kocu osmega polčasa je Shayeva ekipa dobila nekaj točk, vendar pa so še
vedno zaostajali za tri točke.
Na sredini devetega polčasa je Shay nadel rokavico in igral v desnem bloku.
Čeprav ni v njegovo smer prihajalo nič metov, je bil očitno navdušen že samo
iz tega razloga, da je lahko igral in bil na igrišču.
Oče, ki je bil na tribuni, mu je ves čas mahal Shay pa se je pri tem ves čas
široko smejal.
Na koncu devetega polčasa je Shayeva ekipa ponovno dobila točko.
Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so
pričakovali samo še potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bil na vrsti za
udarec s kijem.
Ali so ob tej priložnosti pustili Shayu udarjati in zapraviti njihovo
možnost za zmago?
Presenetljivo, Shayu so dali kij. Vsi so vedeli, da je udarec nemogoč, saj
Shay ni vedel niti, kako se kij pravilno drži, še manj pa kako se udari.
Kljub temu je v trenutku, ko je Shay stopil na ploščo, metalec spoznal, da
je nasprotna ekipa zaradi Shaya dala zmago na stran, se pomaknil nekaj
korakov naprej, Shayu nalahno podal žogo, tako, da bi jo lahko vsaj videl.
Ob prvem metu je Shay nerodno zavihtel kij in zgrešil.
Metalec je spet stopil nekaj korakov bliže, da bi Shayu nalahno podal žogo.
Ko je ta priletela do njega, jo je počasi udaril nazaj proti metalcu.
Igra se ne bi končala, ampak metalec pa jo je pobral in bi jo lahko brez
skrbi vrgel prvemu, ki je stal na bazi.
Shay bi v tem primeru bil izključen, igra pa končana.
Namesto tega je metalec vrgel žogo natanko nad glavo tistega na prvi bazi,
izven dosega vseh ostalih članov ekipe.
Vsi na tribuni in obe ekipi so pričeli kričati, ''Shay teci do prve baze!
Teci do prve!''
Nikoli prej v njegovem življenju ni Shay tekel tako daleč, ampak do prve
baze je prispel. Na široko je odprl oči in se začudil.
Vsi so kričali, ''Teci do druge, teci do druge!'' Medtem ko je lovil sapo,
je Shay nerodno stekel proti drugi bazi.
Pri tem pa je blestel in se vidno boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay
prispel do druge baze, je igralec na desnem krilu imel žogo.
Ta je bil najnižji v njegovi ekipi in je prav tako prvič imel priložnost
biti junak v njegovi ekipi.
Žogo bi lahko vrgel igralcu na drugi bazi, vendar je razumel namere tega, ki
je metal, in je tudi on namenoma vrgel žogo visoko in daleč nad glavo
igralca, ki je stal na tretji bazi.
Shay je zmedeno stekel proti tretji bazi, medtem ko so tisti pred njim tekli
okrog baz, da bi lahko zadeli homerun.
Vsi so kričali, ''Shay, Shay, Shay, vse do konca!''
Shay je prispel do tretje baze, tisti, ki je stal nasproti njega pa je
prihitel k njemu, ga obrnil proti tretji bazi in zakričal, ''Teci do tretje!
Shay, teci do tretje!''
Ko je Shay prispel do tretje, so fantje obeh ekip in tisti, ki so stoje
opazovali igro, kričali, ''Shay, teci domov!'' Shay je stekel 'domov',
stopil na ploščo, ljudje pa so ga spodbujali kot junaka, ki osvoji 'grand
slam'. Tako je dobil igro za svojo ekipo.
Na ta dan je rekel oče, ob tem, ko so mu po licu tekle solze, so fantje obeh
ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in človeškosti.
Shay ni doživel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni
pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in osrečil svojega očeta.
Ko je tisti dan prišel domov in zagledal mamo, pa je ta v solzah objela
svojega junaka dneva!
-------------
ZDAJ PA MAJHNA OPOMBA K TEJ ZGODBI: Vsi pošiljamo na tisoče šal in vicev
preko e-mailov brez pomisleka, ko pa pride do pošiljanja sporočil o
življenjskih izbirah in odločitvah, pa ljudje dvakrat premislimo, če bi jih
delili.
Kruta, vulgarna in nespodobna sporočila se prosto premikajo po spletu, javna
diskusija o spodobnosti pa je v naših šolah in na delovnih mestih prepogosto
zanemarjena.
Če premišljuješ o posredovanju tega sporočila, obstaja možnost, da po vsej
verjetnosti izbiraš določene ljudi v svojem Imeniku naslovov in izločuješ
tiste, ki niso primerni za to, da bi prejeli tovrstno sporočilo.
Oseba, ki ti je poslala to sporočilo, verjame, da lahko vsi pripomoremo k
temu, da nekaj spremenimo.
Sleherni dan imamo vsi na tisoče možnosti, da pripomoremo k temu, da bi
spoznali ''naravno zakonitost stvari''.
Toliko navidezno nepomembnih stikov med ljudmi nas napeljuje k izbiri: Ali
bomo posredovali košček iskrice ljubezni in človeškosti ali pa izpustimo to
priložnost, da bi nekomu lahko polepšali dan in pustimo za sabo hladnejši
svet?
Nek moder mož je nekoč rekel, da je vsaka družba sojena po tem, kak odnos
ima do tistih, ki so najmanj srečni.
Sedaj imaš dve izbiri:
Izbriši
Posreduj naprej
Naj bo tvoj dan kot Shayev Dan, sončen danes, jutri & zmeraj!
Resnice o ženskah
Ali veste:
Če bi bile lutke iz izložbe prave ženske, bi bile presuhe za rojevanje otrok.
Če bi bila Barbi prava ženska, bi morala hoditi po vseh štirih, saj z njenimi proporci ne bi bila sposobna hoditi pokončno.
Na svetu je tri milijarde žensk, ki ne izgledajo kot supermodeli in le osem milijonov, ki tako izgledajo.
Marilyn Monroe je nosila velikost 42. Upoštevajte, da so se konfekcijske številke v zadnjih letih precej spremenile. Takratna velikost 42 je danes 46! Vendar je bila Marilyn Monroe seks simbol in nikoli nihče ni rekel: "Oh, kako debelo rit ima!"
Povprečna teža ženske je 66 kg.
Fotografije modelov v modnih revijah so retuširane; torej, dekleta le niso popolna (če je to sploh komu všeč...)
Anketa leta 1995 je pokazala, da se 70% žensk počuti potrte, ko so 3 minute listale po modnih časopisih. (Komu se to še ni zgodilo???)
Pred 20-imi leti so imeli supermodeli okoli 8% manj kilogramov od povprečne ženske. Danes 23% manj.
Profesor angleškega jezika je na tablo napisal stavek: "woman without her man is nothing" in prosil učence, da na ustrezna mesta vstavijo ločila.
Učenci so napisali: "woman, without her man, is nothing".
Učenke so napisale: "woman! without her, man is nothing"
(Kaj lahko naredi nekaj ločil! In kako so dekleta že v šoli pametna...)