ZAKAJ KRIČIMO?
Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?
Učenci so razmišljali nekaj časa: Zato ker zgubimo potrpljenje, je
odgovoril eden izmed njih - zato kričimo.
Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe? je vprašal učitelj,
ali ni mogoče govoriti potihem - nalahno? Zakaj kričiš, ko si jezen?
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni
zadovoljil učitelja. Končno je razložil: Kadar sta dve osebi sprti,
jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na
drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj
sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med
njima velika.
Nato je vprašal učitelj: Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita?
Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu.
Razdalja med njima je zelo majhna.
Učitelj je nadaljeval: Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita.
Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne
potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Takšni sta dve
osebi, kadar se ljubita.
Potem je nadaljeval: Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo;
ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel
dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.
Avtor: P. Nadino Conte
Daj jim najboljše - sebe.”
( Avtor nepoznan )
Profesorice ...
Nekega dne je šla Ana urejat dokumente na matični urad.
Ko se jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti.
Zaposlen za okencem je vztrajal: “Ali imate sploh delo?”
“Seveda imam delo,” je vzkliknila Ana. “Mama sem.”
“Tega ne uvrščamo med delo. Zapisal bom gospodinja,” je hladno zaključil uradnik.
Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem.
Kmalu se je znašla v enaki situaciji. Oseba, ki jo je sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera.
Obrazec je izgledal dolg, zelo dolg, brez konca.
Prvo vprašanje je bilo: “S katerim poslom se ukvarjate?"
Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila:
“Profesorica razvoja otrok in človeških odnosov sem.”
Uradnica je čudno pogledala in Julija je morala počasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede.
Ko je bilo vse zapisano, si je zaposlena drznila vprašati:
“Lahko vprašam, s čim se pravzaprav ukvarjate?"
Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in čisto sproščena je razložila: “Razvijam dolgoročni program znotraj in izven doma.”
Misleč na svojo družino je nadaljevala: “Odgovorna sem za prav posebno ekipo. Izpeljati moram štiri projekte. Moje delo je ekskluzivno predajanje. Moja prisotnost je potrebna 14 ur dnevno, včasih tudi 24.”
Po opisu svojih odgovornosti je Julija v glasu uradnice zaznala spoštovanje, ko je le-ta nadaljevala s postavljanjem vprašanj.
Ko se je Julija vrnila domov, jo je sprejela njena ekipa: hčerke stare 13, 7 in 3 leta.
“Mama, kje so moji čevlji? Mi lahko pomagaš narediti domačo nalogo? Mama, dojenček ne neha jokati. Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila...? Boli me trebuh... Mama,...”
Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sinčka starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo tonaliteto svojega glasu.
Srečna je Julija vzela sinčka v naročje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In razdajanju, ki mu ni konca...
Sedla je na posteljo misleč: “Če sem jaz profesorica razvoja otrok in človeških odnosov, kaj sta potem babici?"
Kmalu je tudi zanju našla naziv: Magistri razvoja otrok in človeških odnosov.
Prababici: Doktorici.
Teta: Profesorica - asistentka.
In vse ženske, mame, soproge in prijateljice: profesorice umetnosti NAREDITI ŽIVLJENJE BOLJŠE.
V svetu, kjer se pripisuje “titulam” tako velik pomen in kjer so specializacije velik izziv,
postanimo specialistke umetnosti, ki ji je ime LJUBEZEN.
S pošiljanjem tega, ti sporočam,...
da sem se spomnila nate in upam, da se ob branju teh vrstic počutiš...
Posebno, edinstveno, enkratno...
Da se zavedaš, koliko si vredna!
Danes...
Jutri...
Vedno!!!
DVA PRIJATELJA
To je zgodba o dveh prijateljih, ki sta šla skozi puščavo. Na poti sta se sporekla in eden udari drugega. Udarjeni se je čutil prizadetega, vendar je molče napisal v pesek:
DANES SEM DOBIL UDAREC OD MOJEGA NAJBOLJŠEGA PRIJATELJA.
Nadaljevala sta tako, vse dokler nista našla oaze, kjer sta se odločila okopati. Tisti, ki je dobil udarec, se je med kopanjem skoraj utopil, ampak mu je življenje rešil drugi. Ko je prišel k sebi, je v kamen izklesal sporočilo:
DANES MI JE MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ REŠIL ŽIVLJENJE!
Tisti, ki je udaril svojega najboljšega prijatelja, vpraša:
"Ko sem te udaril, si sporočilo napisal v pesek, zdaj pa ga klešeš v kamen. Zakaj?"
Prijatelj mu odgovori:
"Ko nam nekdo napravi kaj slabega, moramo to zapisati v pesku, da bi to lahko vetrovi izbrisali, ko pa nam nekdo napravi kaj dobrega, moramo to vklesati v kamen, da ga nič ne more izbrisati!
NAUČI SE DA RANE VPISUJEŠ V PESEK, SREČO PA KLEŠEŠ V KAMEN.
Raj ali pekel
Nekoč je imel človek priložnost, da se pogovori z Bogom. Vprašal ga je:
"Gospod, bilo bi mi v zadovoljstvo, da bi spoznal, kako izgledajo nebesa in pekel".
Bog je človeka popeljal do dveh vrat.
Odprl je prva vrata in dovolil človeku, da je pogledal noter. Na sredini sobe je stala velika okrogla miza. Na sredini mize je stala velika posoda polna okusne in dišeče hrane.
Človeku so se začele cediti sline.
Osebe, ki so sedele okoli mize, pa so bile vse po vrsti suhe in podhranjene ter so izgledale bolne. Vsi so v rokah imeli žlice z zelo dolgimi ročaji, ki so bile privezane na njihove roke. Ker so bili ročaji žlic daljši od njihovih rok, so lahko zajemali iz posode, vendar si hrane niso mogli dajati v usta, saj so bili ročaji daljši od njihovih rok.
Človek se je kar stresel ob pogledu na njihovo trpljenje. Bog pa mu je rekel:
"Pravkar si videl pekel".
Nato sta se napotila proti drugim vratom. Bog je odprl vrata in scena, ki sta jo videla, je bila identična tisti v prvi sobi.
Tudi tukaj je bila na sredini sobe velika okrogla miza, na njej pa posoda polna okusne in dišeče hrane. Tudi osebe, ki so sedele za mizo, so imela na roke privezane enake dolge žlice, kot oni v prvi sobi. vendar so bile osebe v tej sobi dobro prehranjene in zadovoljne. Med sabo so se veselo pogovarjali in se smejali.
Človek je dejal Bogu, da tega ne razume.
Bog mu je odgovoril, da je to čisto enostavno in da je vse odvisno samo od ene veščine. Ti ljudje tukaj so se naučili hraniti drug drugega, oni v prvi sobi pa ne mislijo na nič drugega, kot samo vsak nase.
Spominjajte se te zgodbe in vedno podelite svojo žlico z drugimi.
ZGODBA O ...
Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da binakupila še zadnja darila. Kosem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebizačela pritoževati:"To bo trajalo celo večnost, patoliko drugih opravkov še imam? Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bise le lahko spravila v posteljo, zaspala in sezbudila, ko bo že vsega konec?"Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so meponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se popraznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač? Med policami sem opazila petletnega fantička,ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božalpunčkine laske. Zanimalo me je, za koga je tapunčka. Fantek se je takrat obrnil k starejšigospe, ki je stala poleg njega: "Babi, siprepričana, da nimam dovolj denarja?" Starejša gospaje odvrnila:"Saj veš, da nimaš dovolj denarja za topunčko, ljubček." Potem mu je naročila, naj jopočaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli.Odhitela je stran. Fantiček je še vedno stiskalpunčko k sebi. Odpravila sem se k njemu in gapovprašala, komu bi rad podaril topunčko. "Takšno punčko je imela njegova sestricanajrajši in si jo je želelaza Božič. Prepričan je bil, da jo bo Božiček letospustil pod smrečico." Odgovorila sem mu, da ji jo boBožiček morda kljub temu prinesel in naj ne bo takozaskrbljen. Žalostno je odvrnil: "Tja, ker je sedaj,ji Božiček ne more prinesti punčke. Mamici jo moramdati. Ona ji lahko edina odnese to punčko."Njegove oči so bile polne žalosti, ko mi jepovedal:"Moja sestrica jeodšla k Bogu - v nebesa. Očka pravi, da bo tudi mamicakmalu odšla k njej, zato sem ji hotel dati topunčko, da jo odnese sestrici." Srce mi je skorajzastalo. Fantek me je pogledal in dodal: "Očku semnaročil, naj ne pusti mamice oditi. Rekel sem mu,naj počaka, da se vrnem iz trgovine." Potem mi jepokazal čudovito fotografijo, na kateri se je smejalter mi razložil:"Tudi to fotografijo bom dalmamici, da me ne bo pozabila. Rad imam svojo mamicoin želim si, da ji ne bi bilo treba oditi, toda očkapravi, da mora k moji mali sestrici." Žalostno jepogledal punčko v svojem naročju. Hitro sem segla v denarnico in iz njeizvlekla nekaj bankovcev. Fantku sem predlagala, dabi še enkrat preštela njegove prihranke. Morda pa leima dovolj. "V redu," je dejal, "upam, da imam resdovolj." Neopazno sem svoje bankovce dodala njegovemudenarju, nato pa sva začela šteti. Zdaj je bilo večkot dovolj za punčko. Zahvalil se je Bogu za to, daima zdaj dovolj denarja. Potem me je pogledal inrekel: "Včeraj zvečer preden sem zaspal, sem molil,da bi mi Bog zagotovil dovolj denarja za punčko zasestrico. Uslišal je mojo prošnjo. Želel sem si tudi,da bi mamici lahko kupil belo vrtnico, toda teprošnje nisem upal vključiti v svoje molitve. Zdajpa imam dovolj za punčko in belo vrtnico. Veš, mojamamica obožuje bele vrtnice." Kmalu zatem se je vrnila starejšagospa, jaz pa sem s svojim vozičkom odšla naprej.Po tem srečanju je bilo moje počutjebistveno drugačno kot takrat, ko sem vstopila vtrgovino. Fantka si nisem mogla izbiti iz glave.Potem sem se spomnilanovice, ki je bila pred dvema dnevom objavljena vlokalnem časopisu. Pijan možakar v tovornjaku se jezaletel v osebni avto, v katerem sta bili mladaženska in majhno dekletce. Deklica je na krajunesreče umrla, mamico pa so pripeljali v bolnišnicov kritičnem stanju. Njena družina je morala odločitiali jo bodo odklopili z aparatov, ki so vzdrževalinjene življenjske funkcije. Nikoli več naj se ne bizbudila iz kome. Je bila to družina fantka iz blagovnice? Dva dni po srečanju v blagovnici sem včasopisu prebrala, da je mlada ženska preminila.Kupila sem šopek belih vrtnic in se odpravila vmrliško vežico, kjer so ji ljudje izkazovali zadnjespoštovanje. Ležala je v krsti z belo vrtnico terfotografijo fantka v rokah, na njenih prsih pa jeležala punčka. V solzah sem zapustila vežico.Polastil se me je občutek, da moje življenje ne bonikoli več takšno kot prej. Še vedno si težkopredstavljam, kako močna je bila fantkova ljubezen domamice in sestrice. Samo delček sekunde jezadostoval, da mu je pijanec odvzel najpomembnejše nasvetu.
Ko je neka stara ženica umrla na oddelku za zdravljenje starostnih bolezni v majhni bolnišnici blizu kraja Dundee na Škotskem, so bili vsi prepričani, da za seboj ni pustila ničesar vrednega.
Kasneje, ko so medicinske sestre pregledovale njeno borno zapuščino, so našle to pesem. Kakovost in vsebina sta osebje tako prevzeli, da so kopije obšle vse sestre v bolnišnici.
Ena od njih je kopijo pesmi odnesla s seboj na Irsko. Edina dediščina, ki jo je ta stara gospa zapustila potomcem, je bila objavljena v božični izdaji novic severnoirskega združenja za mentalno zdravje (News Magazine of the North Ireland Association for Mental Health). Ta preprosta, a zgovorna pesem se je pojavila tudi v obliki diapozitivov.
Tako je ta drobna, stara ženica iz Škotske, brez vsakega fizičnega imetja, ki bi ga zapustila temu svetu, zdaj avtorica »anonimne« pesmi, ki kroži po internetu:
-------------------------------------------------------
Čemerna starka
Kaj vidite sestre?
Kaj vidite?