Branko Oblak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Članek potrebuje ustrezno infopolje, in sicer Football player infobox. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da članku dodate infopolje. Ko bo dodano, sporočilo odstranite.

Branko Oblak ob zadetku proti reprezentanci Zaira na Svetovnem prvenstvu 1974

Branko Oblak [bránko óblak], slovenski nogometaš, * 27. maj 1947, Ljubljana, Slovenija.

»Brane« je začel igrati nogomet pri ljubljanskem klubu Svoboda, od koder je leta 1965 prestopil k mestnemu tekmecu Olimpiji. Proslavil se je že na prvi tekmi, ki jo je odigral za svoj novi klub, 20. maja 1966 v Beogradu, ko je Olimpija z 2:1 premagala mnogo slovitejši Partizan in je zabil oba zadetka za Olimpijo. Do leta 1973, ko je prestopil k splitskemu Hajduku, je za Olimpijo odigral 181 tekem in dosegel 33 zadetkov. V dresu Hajduka je igral dve sezoni in v obeh bil z moštvom tako jugoslovanski državni kot pokalni prvak. Leta 1975 ga je pot zanesla v Bundesligo h klubu Schalke 04 iz Gelsenkirchna, tam je ostal 2 leti in bil v sezoni 1976/77 drugi v nemški ligi, že naslednjo sezono je prestopil v münchenski Bayern, kjer je ostal 3 sezone, v zadnji (1979/80) je bil z Bayernom tudi nemški prvak. Nato je vse do leta 1987 igral v različnih avstrijskih amaterskih klubih, dokler ni sklenil nogometne kariere.

Za jugoslovansko reprezentanco je prvič zaigral leta 1971 na prijateljski tekmi proti Romuniji. Že naslednje leto ga je doletela čast igrati na Peléjevi poslovilni tekmi v Riu de Janeiru. Na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji je bil skupaj z Danilom Popivodo prvi Slovenec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu, zaradi dobrih iger je bil celo izbran v najboljšo enajsterico prvenstva. Leta 1976 je bil tudi član jugoslovanske reprezentance na evropskem prvenstvu v Jugoslaviji. Tega leta je končal reprezentančne nastope. V skupno 46 tekmah je dosegel 6 zadetkov.

Po končani igralski karieri se je podal v trenerske vode. Izmed članskih ekip je treniral NK Naklo, Olimpijo, Rudar Velenje, NK Koper in Ljubljano, še zlasti pa se je izkazal pri delu z mladinci. Od februarja 2004 je bil selektor mladinske reprezentance Slovenije do 21 let, že 24. maja 2004 pa je bil po odstavitvi Bojana Prašnikarja izbran za selektorja slovenske članske reprezentance.

Leta 2003, ob 50. obletnici UEFA, so članice organizirale glasovnja za najboljše nogometaše držav članic v prvih 50 letih obstoja te organizacije. Za najboljšega slovenskega nogometaša tega obdobja je bil izbran Brane Oblak, med drugimi je »premagal« tudi Srečka Katanca in Zlatka Zahoviča.

Po porazu z Bolgarijo v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008 so slovenski novinarji začeli pravo gonjo proti njemu, hrbet pa so mu obrnili tudi navijači, ki zahtevajo njegov odstop. "Ne vem, zakaj bi odstopil," jim je odgovoril Oblak. Na koncu je 27. novembra 2006 po dogovoru s predsednikom NZS Rudijem Zavrlom vendarle sporazumno odstopil. 5. januarja 2007 ga je nasledil Matjaž Kek.

[uredi] Gle

Urška Hrovat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Prejemnik medalje
Pregled medalj
Svetovna prvenstva
Žensko alpsko smučanje
Bron	1996 Sierra Nevada	Slalom

Urška Hrovat, bivša slovenska alpska smučarka, * 18. februar 1974, Ljubljana.

Svojo smučarsko pot je začela pri SK Olimpija, tekmovala pa je na smučeh proizvajalca Rossignol. Prvič je na mednarodnih tekmovanjih na zmagovalne stopničke stopila na mladinskem svetovnem prvenstvu v Geilu in Hemsedalu na Norveškem leta 1991, ko je osvojila zlato medaljo v slalomu in srebrno v kombinaciji. Leta 1992 je postala svetovna mladinska prvakinja v slalomu, leta 1993 pa je bila tretja.

V članskem svetovnem pokalu je začela tekmovati že leta 1992 in je do konca svoje kariere v letu 2001 nanizala vrsto velikih uspehov, med katerimi je njen največji uspeh tretje mesto na svetovnem prvenstvu leta 1996 v Sierri Nevadi. Za slovesnko smučarsko reprezentanco je nastopila tudi na treh olimpijskih igrah.

Po koncu tekmovalne kariere je nekaj mesecev vozila tudi rally, nato pa se je umaknila iz sveta športa in v Stari Ljubljani odprla lokal. Od januarja 2007 je zaposlena v podjetju Elan kot projektni manager za elanove ženske smuči (Wstudio).

[uredi] Zmage v svetovnem pokalu

Datum	Kraj	Disciplina
22. januar 1994	Maribor	Slalom
30. december 1994	Méribel	Slalom
14. januar 1996	Garmisch	Slalom
14. marec 1998	Crans-Montana	Slalom
21. november 1998	Park City	Slalom

[uredi] Skupna razvrstitev

[uredi] Najboljši rezultati

[uredi] Olimpijske igre

• Zimske olimpijske igre 1992: 10. mesto, slalom
• Zimske olimpijske igre 1994: 8. mesto, slalom; 20. mesto, veleslalom; 28. mesto, superveleslalom
• Zimske olimpijske igre 1998: 18. mesto, veleslalom

[uredi] Svetovna prvenstva

• Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju 1993: 26. mesto, slalom; 27. mesto, veleslalom
• Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju 1996: 3. mesto, slalom; 11. mesto, veleslalom
• Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju 1999: 7. mesto, slalom
• Svetovno prvenstvo v alpskem smučanju 2001: 10. mesto, slalom

[uredi] Mladinska svetovna prvenstva

• 1990: 6. mesto, slalom
• 1991: Svetovna prvakinja, slalom; svetovna podprvakinja, kombinacija
• 1992: Svetovna prvakinja, slalom; 5. mesto kombinacija
• 1993: 3. mesto, slalom; 4. mesto, kombinacija; 9. mesto, veleslalom

Delovanje in razvoj Wikipedije omogočajo vaši prispevki!    

Rok Petrovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Rok Petrovič [rók pétrovič], slovenski alpski smučar, * 5. februar 1966, Ljubljana, Slovenija, † 16. september 1993, Vela Luka, Hrvaška.

Rokov prvi uspeh je naslov mladinskega svetovnega prvaka v slalomu, ki si ga je prismučal leta 1983 v italijanskem Sestrieresu. Po tem uspehu hitro napreduje proti slalomskemu svetovnemu vrhu in »eksplodira« v sezoni 1985/86, ko s kar 5 zmagami ter še po enim drugim (avstrijski St. Anton) in tretjim mestom (norveški Geilo) več kot prepričljivo kot prvi Slovenec osvoji mali kristalni globus v slalomski razvrstitvi. Kmalu se izkaže, da je bila ta sezona vrhunec njegove smučarske kariere, na svoje najboljše čase spomni le še naslednjo sezono, ko v Kranjski Gori osvoji drugo mesto za Bojanom Križajem, zato leta 1988 postavi tekmovalne smuči (nekateri so nekoliko vihali nosove, ker je namesto na takrat »svetih« Elanovih smučal na Rossignolovih smučeh) v kot in se posveti študiju na ljubljanski Fakulteti za šport. Tam leta 1991 diplomira na temo kršitev človekovih svoboščin v športu. Jeseni 1993 bi moral magistrirati na temo diskretnega simulacijskega modeliranja biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja, če ne bi tik pred zagovorom magistrske naloge utonil med potapljanjem na hrvaškem otoku Korčuli.

[uredi] Zmage v svetovnem pokalu

Rok Petrovič je dosegel 5 zmag za svetovni pokal, vse v slalomu in vse v svoji šampionski sezoni 1985/86:

Datum	Prizorišče	Država
1. december 1985	Sestrieres	Italija
22. december 1985	Kranjska Gora	Jugoslavija
2. februar 1986	Wengen	Švica
25. februar 1986	Hafjell	Norveška
11. marec 1986	Heavenly Valley	ZDA

[uredi] Skupna razvrstitev

Tomaž Humar 

Tomaž Humar je bil rojen 18. Februarja 1969 v Ljubljani. Za njim je več 1500 alpinističnih vzponov od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu, piše na njegovi spletni strani.

Humar velja za norega alpinista, a se na vsak svoj vzpon temeljito pripravi in ga natančno načrtuje, piše na njegovi spletni strani. "Tomaž Humar je velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil že veliko in čeprav ga po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 pozna praktično ves svet. Pleza zato, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka - srce, razum in noge ga že, kar ve zase, vlečejo gor, v stene. Kot pravi, pleza zato, ker je samo v steni zares blizu Njemu."

Junija 2008 je za Delo na vprašanje novinarke "Kaj doživljate v steni?" z zanosom odgovoril: "Prvinsko iskro, čisto ljubezen, kanal, kamor bomo vsi šli po smrti. Kamen, stena, gora, to je nekaj prvinskega, nenarejenega - koncentrat pristnega. Spojiti se s tem je najti stik s sabo, z najpristnejšim delom sebe. Kdor pozna samo en odgovor, me bo videl v steni in bo rekel: "Norec. Ta se gre ubit." Kdor pa me zna brati med vrsticami, lahko začuti moj motiv."

V Himalaji prvič leta 1994

Prvič je v Himalajo takrat 25-letnega Humarja spremljal 54-letni Stane Belak – Šrauf. 13. novembra 1994 sta se povzpela na vrh 6989 metrov visokega Ganeša. Tam se je Humar prvič začutil višino in se učil osnov preživetja nad 4.000 metri. Na poti navzdol sta Tomaža, ki ni bil vajen himalajskih razmer, skoraj pokopala izčrpanost in mraz. Misel na družino in Šraufovo prigovarjanje sta mu pomagala zbrati poslednje moči, s katerimi se je vrnil do tabora, piše na njegovi spletni strani.

Na Anapurni dvakrat

Edina klasična Humarjeva himalajska odprava in njegov prvi osemtisočak je bila 8091 metrov visoka Anapurna. Nanjo se je 6. maja 1995 po treh dneh vztrajanja na višini 7500 metrov povzpel sam po Francoski steni. Himalaja ga ima rada, je vedel po tej odpravi. Na Anapurno se je leta 2007 povzpel še enkrat, a po drugi, južni steni. Po 57 letih je prvi, ki je tam prišel živ gor in dol.

Najodmevnejši uspeh vzpon na Daulagiri

Njegov najodmevnejši uspeh je verjetno vzpon na Daulagiri po južni steni. Prvič v zgodovini alpinizma je njegov vzpon ves čas mogoče spremljati tudi preko interneta. Med aklimatizacijo na normalni smeri sreča več odprav, ki se zaradi slabega vremena brez uspeha vračajo v dolino, a se kljub 25. oktobra odpravi v južno steno 1999 odpravi v južno steno. "Po devetih dneh borbe s pobočjem, v katerem sonce vsak dan spreminja led v plazeče se snežne plazove, se Humar 2. novembra 1999 znajde tik pod vrhom Daulagirija. Vreme je obupno in se iz minute v minuto še slabša. Potem, ko je preplezal južno steno, Tomaž začuti, da mu vrh ni dan, zato sestopi na severno stran in se vrne v dolino," piše na njegovi spletni strani.

"Nor, ampak nikakor ne neumen"

Elizabeth Hawley, ena največjih poznavalk Himalaje, je pred Humarjevim vzponom na Daulagiri dejala: "Nor je, ampak nikakor ni neumen".

Nagrajena filma

Film Dhaulagiri express je dobil nagrado festivala v slovaškem Popradu in Zlato kamero v Gradcu za najboljši alpinistični film. O njegovem vzponu na steno Reticent Wall kalifornijskega El Capitan je bil posnet film. Film Reticent Wall je na mednarodnem festivalu gorniških filmov v Trentu dobil nagrado Srebrni Encijan.

"Bogovi ga imajo radi"

Leta 2001 si je Humar pri padcu v klet nedograjene domače hiše zlomil desno stegnenico in zdrobil levo peto. Zdravniki so napovedali, da bo do smrti na invalidskem vozičku. Po desetih operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je desna malce krajša in je levi gleženj delno nemobilen. Bogovi ga imajo radi, bogovi tudi, so si bili enotni zdravniki, ko je znova shodil, a so mu dejali, naj na plezanje pozabi.

Od takrat je preplezal več svetovnih gora, največ Himalajskih: Šiša Pangma (2002), edini osemtisočak, ki je cel na tibetanski strani, argentinsko Acongcagua (2003), poskusil je tudi na Jannu v Nepalu, Cholatse (2005) in na Nanga Parbat (2005), piše spletna stran tomaz-humar.firbec.com.

Neuspeh na Nangi Parbatu

Kljub vsem uspehom je Humar najbolj znan po neuspehu na Nangi Parbatu. V južno steno, ki bi jo osvojil prvič, se je prvič pognal leta 2003, a je moral zaradi neuspešne aklimatizacije poskus opustiti. Ponovno je poskusil po Rupalski steni 1. avgusta 2005. Predvsem zaradi močnega sneženja se je 3. avgusta znašel v labirintu oziroma v "ledeniški mišelovki". Po šestih dneh, ki jih je nemočen prebil v Rupalski steni himalajskega osemtisočaka, ga je iz stene rešil helikopter pakistanske vojske.

"Plezalec mora misliti na vse"

Pred odpravo na Nango Parbat je alpinist Stipe Božič, ki je bil v Humarjevi odpravi, napisal: "Ko opazujem južno steno Nange Parbat in oblake, ki se brez kakršnekoli logike vijejo okoli nje, pomislim, kako je največja modrost v izbiri trenutka, kdaj boš vstopil v steno. Tu ne sme biti napake. Plezalec mora misliti na vse, se pripraviti na vse, da ne pride do nesreče, šele nato se lahko malo zanaša tudi na srečo, brez katere nihče na tem svetu ne more preživeti."

Humar je živel v Kamniku

Humar je živel v Kamniku in je bil zaposlen na Carinski upravi. Z nekdanjo ženo Sergejo ima dva otroka 17-letno Uršo in 13-letnega Tomaža. Tomi se je rodil 26. aprila 1996, ko se je njegov oče v Nepalu pripravljal na vzpon na himalajsko goro Ama Dablama.

V knjigi Ni nemogočih poti iz leta 2001 je Tomaž Humar na 208 straneh z 209 fotografijami opisal svoje najpomembnejše alpinistične vzpone. Uvoda h knjigi pa sta napisala Reinhold Messner in Carlos Carsolio, njegova prijatelja in občudovalca. Več o knjigi si preberite na Humarjevi spletni strani.

- zlati cepin za vzpon na Ama Dablam (1996)
- slovenski alpinist leta 1996
- 2000, nominacija za zlati cepin za vzpon na Daulagiri (Francija, 1999)
- Bloudkova nagrada (1999)
- častni znak Republike Slovenije (1999)
- encian za življenjsko delo (2000, Trento, Italija), ki ga prejme poleg dveh legend Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja
- nominacija za zlati cepin za Aconcaguo (Francija, 2004)

Slovenski alpinisti sodijo tako po številu kot tudi po zahtevnosti vzponov v sam vrh tega ekstremnega športa. Žal pa je visoka tudi statistika smrtnih žrtev. Humar je že 20. Slovenec, ki je za vedno ostal v Himalaji.

Leta 1977 je na Gašerbrumu 1 za vedno ostal 25-letni Drago Bregar, v ledenem plazu pod Manaslujem je šest let kasneje umrl Nejc Zaplotnik. Borut Bergant je leta 1985 zdrsnil na Jalung Kangu. Šest let za njim se z odprave nista vrnila Marija Frantar in Jože Rozman. Pokopana sta v snežnem objemu Kančendzenge. Damjan Vidmar je leta 1992 utonil v reki pod Vzhodno Kumbakarno, Boštjan Kekec je leto za njim v rokah soplezalcev umrl na K2. Nevihta na Anapurni je vzela Bena Dolinška, pisalo se je leto 1994. Slavko Svetičič je umrl 1995. med poskusom prvenstvenega solo vzpona na Gašerbrum, Žiga Petrič in Boštjan Počkar sta 1996. izginila med sneženjem in plazenjem v zahodnem pobočju Kabrujev. Leto zatem, še ena žrtev. Sunek vetra je bil na Nuptseju usoden za Janeza Jegliča. Andreju Markoviču se je leta 2000 izpulil klin pri spuščanju z Džongsanga, Andrej Zaman je zdrsnil med vzponom na Dordži Lakpo. Leta 2004 se je na komericalni odpravi ob vznožju Daulagirija srce ustavilo Jožetu Šepiču. Pred štirimi leti je le trenutek za tem, ko je stal na strehi sveta, nekje pod njo za vedno ostal Marko Lihteneker. Lani sta v Himalaji ostala kar dva Slovenca. Najprej Pavle Kozjek, ki je na gori Mustang Tower zdrsnil v prepad, nato še mladi in perspektivni Miha Valič. Pri spustu z gore Čo Oju je obvisel na vrvi. V začetku oktobra je med vzponom na Manaslu Franca Oderlapa v glavo usodno zadel kos ledu, le dober mesec pozneje pa nas je dosegla tragična vest, da je umrl tudi Tomaž Humar.

Stanko Lorger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Stanko Lorger [stánko lórger], slovenski atlet, * 14. februar 1931, Buče.

Lorger je leta 1964 v Ljubljani na FNT diplomiral iz matematike in fizike. Kot športnik-atlet je bil član atletskega kluba »Kladivar« iz Celja. V letih 1951 do 1962 je nastopal za jugoslovansko atletsko reprezentaco. Sodeloval je na treh evropskih atletskih prvenstvih. Bil je prvi Slovenec z osvojeno kolajno na evropskem atletskem prvenstvu. Srebrno kolajno je osvojil v teku na 110 m ovire na prvenstvu leta 1958 v Stockholmu. Udeležil se je tudi treh olimpijskih iger v letih 1952, 1956 in 1960, na katerih je leta 1960 zasedel 5. mesto v teku na 110 m ovire. Poleg tega je bi udeleženec še desetih balkanskih prvenstev, kjer je vsakokrat osvojil prvo mest v teku na 110 m ovire. Njegov slovenski in jugoslovanski rekord je znašal 13,8 sekunde, ki ga je postavil leta 1958.

Lorger je bil leta 1958 in 1959 razglašen za najboljšega špotrnika Jugoslavije. Leta 1967 pa je prijel tudi Bloudkovo nagrado. Lorger je častni meščan Celja.